Radio Terminal V Živo
Po slušalka(h): Hozier – Hozier
,

Po slušalka(h): Hozier – Hozier

Dolgo pričakovan debitantski album irske indie, soul, gospel, blues senzacije Hozier je prvotno izšel v njegovi domovini v mesecu septembru, medtem ko je globalno izdajo dočakal v začetku oktobra. Sin blues bobnarja je sledil očetovim stopinjam in se kratek čas celo formalno izobraževal na področju glasbe v Dublinu, kjer je pričel z intenzivnejšim udejstvovanjem v Trinity orkestru. Po prekinitvi šolanja že v prvem letu zaradi ponudbe snemanja demo posnetkov s strani Universal Music, je v letu 2013 prišlo do izdaje prve male plošče oz. EP-ja z naslovom “Take Me To Church” (2013). Z naslovno pesmijo, opremljeno z družbeno aktualnim videospotom, ki problematizira položaj istospolnih partnerjev, je s pomočjo spleta dosegel viralno popularnost in oznako izvajalca na katerega je v prihodnosti potrebno resno računati. Leto kasneje je sledil še EP “From Eden”(2014), kjer Hozier nadaljuje z melosom vzpostavljenim na EPju “Take Me To Church”.

Prav prvi dve Hozierjevi izdaji predstavljata okostje plošče – s kar sedmimi komadi smo se namreč lahko srečali že na predhodnih izdajah. Album se tako prične že z do sedaj slišanima hitičema “Take Me To Church” in “Angel Of Small Death & The Codeine Scene”, ki ustrezno nakažeta tempo plošče in ustvarita ustrezno tematsko vzdušje. Hkrati nam je že od začetka jasno, da bomo priča plošči, kjer se bodo čudovito dopolnjevali trpeče vesel glavni vokal, z močnim gospel zborovskim petjem v ozadju, blues kitarskimi riffi in ritmično sekcijo, ki bo dopolnjevala celoto. Začetek plošče je več kot obetaven, a pričakovan. Z “Jackie And Wilson” in “Someone New” Hozier demonstrira svoj radijski potencial, katerega je na plošči več kot dovolj. Že z ovitka je jasno, da bo to plošča o dvojnosti. O življenju in smrti ter vseh čustvih, s katerimi se na tej poti srečujemo. Vse to dokaže v duetu s Karen Cowley, s katero se na najbolj veselo strašljiv način v folkish pesmi “In A Week” poigravata z občutenji staranja, umiranja, smrti in ljubezni. “Sedated” in “Work Song” se prav tako uvrščata v kategorijo kvalitetnih stvaritev, ki si jih uho zlahka zapomni in si jih bo človek nevede momljal še cel teden. Med svetle točke albuma lahko uvrstimo še “Foreigners God”, kjer opisuje doživljanje kulturnega šoka oziroma občutja biti nerazumljen, bodisi v nam tujih kulturah, bodisi v domačem okolju.

Leitmotiv plošče je življenje. Hozier je v občutenjih ujet med nebesi in peklom, kar nam skuša dopovedati skozi svojo romantično religiozno morbidno liriko, ki jo zastrašujoče prepričljivo podkrepi instrumentalni del, tako da ste na trenutke prepričani, da živite njegove (tragične) zgodbe. Prvenec je definitivno plošča vredna posluha, z inteligentnimi besedili, a z nekoliko preveč ponavljajočimi kompozicijskimi vložki, kateri na koncu plošče zvenijo rahlo zvodenelo. S številom skladb se album ustavi pri simbolični številki 13. Morda bi album z desetimi skladbami zvenel bolj celovito. Na Deluxe verziji albuma se znajdejo še “In The Woods Somewhere”, “Run”, “Arsonist´s Lullaby” in “My Love Will Never Die”.