Radio Terminal V Živo
Kurt Cobain, dvajset let kasneje

Kurt Cobain, dvajset let kasneje

Izraza na obrazu emtivijevega novinarja Kurta Loderja, ki je med posebno prekinitvijo programa oznanil smrt glasu moje generacije, se živo spominjam tudi po dvajsetih letih. Mr. Fisherman, kot ga je v spominski pesmi Let me in poimenoval frontman skupine R.E.M. in prijatelj Michael Stipe, se je le dober mesec po kaotičnem ljubljanskem koncertu pridružil klubu večno mladih.

Kurt Cobain je imel kljub materialnemu pomanjkanju srečno otroštvo, brezskrbnost družinskih srečanj, brenkanja na ukulele in poslušanja The Beatles in Queen pa je pri osmih letih spodkopala nenadna ločitev staršev. V takih primerih že skoraj stereotipno soočenje z realnostjo pogostih selitev, nove očetove partnerke, polbratov in polsester, predvsem pa izgube trdnega jedra, na katerega se je lahko oprl, je čustvenega fantiča še posebej zaznamovalo, čeprav zopet ne toliko, kolikor so kasneje napihnili senzacij lačni mediji, s katerimi je na to temo obračunal s stihom »The legendary divorce is such a bore«. Kurt se je zaprl vase in med vrstniki obveljal za čudaka, kar se je v zaskrbljujoči obliki pokazalo s hlinjenjem mentalne zaostalosti v želji, da bi ga šola razporedila v razred z otroci s posebnimi potrebami, ker bi tako izobraževanje končal brez večjega truda in nepotrebnih interakcij z vrstniki.

Čeprav ni nikoli zares živel na blatnih bregovih pod mostom reke Wishkah in se hranil z ulovljenimi ribami, ker nimajo čustev, kot je z obilo pesniške svobode trdil v umirjeni Something in the Way, je bilo njegovo mladostniško obdobje daleč od idealnega. Prežet s frustracijami propadajočega rodnega mesta Aberdeen ter iskanjem svojega kosa prostora v razpadli družini in do umetniških duš skrajno neprijazni okolici, je vprašanje lastnega obstoja lajšal z izolacijo in nenehnimi zavestnimi pobegi v zatočišče alkohola in drog, iz katerih je izšel ciničen odvisnik, ki se je hotel izbrisati. Opisano destruktivno samoiskanje je nevtralizirala le brezmejna ljubezen do slikanja in glasbe. Kurt je občudoval naredi-si-sam pristop fanzinov in kolaža, zato je na tak način skušal zlepiti skupaj tudi koščke svojega razsutega življenja, ob neznosnem stanju okoli sebe pa je edino možnost za izhod videl v ustanovitvi glasbene skupine.

V obdobju zgodnjega muziciranja, ki ga je kasneje v intervjujih večkrat označil kot srečnega, je ponovno odkril svojo optimistično plat in občutek pripadnosti, druženje in zabava pa sta zopet postala del njegovega vsakdana. Na kratkih turnejah, polnih pristnega bratenja s širšo glasbeno družino, značilnega za življenje na cesti »iz rok v usta«, so ob krepitvi underground scene Smaragdnega mesta nastajali zametki tistega, kar smo kasneje spoznali pod imenom Nirvana. Razvijanje samosvojega glasbenega sloga, v katerem so mesto našli tako zgodnji vplivi kvalitetnega popa in novega vala, kakor tudi ljubezen do punka in hardcorea, je Kurt kljub prirojeni skromnosti jemal kot nekaj samoumevnega, željo po samostojnosti in originalnosti pa je počasi spodjedala težnja po uspehu. Brezkompromisno samodokazovanje je v kontrastu z njegovo tiho naravo privedlo do vedno večje profiliranosti v medijih, podpisa pogodbe s podružnico glasbene založbe Geffen in plošče Nevermind, ki je nepričakovano eksplodirala ob koncu leta 1991 in Kurta izstrelila pred žaromete.

Želja po biti slišan, fanatično čaščenje čistosti umetnikove ekspresije in večno iskanje Pollyjinega krekerja so Kurta ob nenavadnem spletu okoliščin čez noč potopili v svet blišča anemičnega plemstva rock zvezdnikov. Podobno kot tragična figura Hollywooda Frances Farmer (po rodu prav tako iz Seattla) petdeset let pred njim je kmalu spoznal vso zlaganost in površinskost uspeha in se z vsemi razpoložljivimi sredstvi pričel upirati establišmentu.

O grunge himni Smells like Teen Spirit sploh ni želel več slišati, za producenta naslednje studijske plošče, kasneje poimenovane In Utero, pa si je izbral zloglasnega umetnika hrupa Stevea Albinija, kar je sicer dvignilo tlak marsikateremu funkcionarju Geffenove založbe DGC, vseeno pa od nakupa ni odvrnilo večine oboževalcev. Nezadovoljstvo nad dejstvom, da je njegov zvok kljub zavestnemu umiku iz sveta kristalno čiste produkcije postal del mainstreama, in vsemi omejitvami umetniškega izražanja, ki sodijo zraven, so stopnjevale tudi nenehne trebušne bolečine, za katere zdravniki nikoli niso našli pravega vzroka in zaradi katerih se je pred nastopi v hudih krčih večkrat zvijal po tleh in bljuval kri. Neznosnost slehernega dne je sproti lajšal s heroinom, svoje početje pa je opravičeval z mislijo, da je džanki postal samo zato, ker se je tako ali tako ves čas počutil kot džanki.

Pogrebne lilije in črne sveče izklopljenega performansa, polnočni prigrizek šampanjca in rohypnola med odmorom v Rimu, pobeg iz rehabilitacijske klinike. Kopica narobe razumljenih klicev na pomoč, ki so privedli do usodne samopomoči in konca kroničnega nezadovoljstva človeka, ki je znal pozitivno vplivati na milijone ljudi, ne pa tudi nase. V sobi nad garažo na Lake Washington Blvd. 171 je generacija alternativne nacije pred dvajsetimi leti izgubila svojega Johna Lennona.