Festival Ment 2015

V Ljubljani se je med 4. in 6. februarjem zgodil prvi glasbeni showcase festival MENT, ki je bil sestavljen iz bogato sestavljenega konferenčnega in koncertnega programa. Producenti tega ambiciozno zastavljenega festivala so bili Kino Šiška, Sigic (Slovensko glasbenoinformacijski center) in Multipraktik. Na festivalu MENT je nastopilo 50 nastopajočih (domačih in tujih izvajalcev) in se ga udeležilo okrog 200 delegatov z vsega sveta. Ti so zastopali področja založništva, promotorstva, agencij, novinarstva in podobnih poklicev. Na enih od tiskovin je bilo zapisano, da bo MENT mrežil glasbo, umetnost, ustvarjalnost ter medijsko tehnologijo. Ali mu je uspelo? O tem sploh ni dvoma. Festival MENT je bila prava doza adrenalina direktno v žilo za vse, ki so nagnjeni k jamranju in ugotavljanju na dnevni bazi, da se ne da nič storiti. In tu je glavna odlika MENT-a, da je vse zbrane, predvsem pa navadne obiskovalce, obvestil o tem, da je treba začeti delovati, če želimo kakršne koli spremembe. Pa da ne bo pomote, udeleženci in organizatorji MENT-a niso naivni. Še kako dobro se zavedejo, da sprememb ne bo čez noč. Pa pojdimo lepo po vrsti po konferenčnem programu, ki se je dogajal čez dan v Kinu Šiška in M hotelu.

1. dan MENT-a (konferenčni program):
Na prvi konferenci prvega dne z naslovom Case: Showcase, ki ga je vodila Helen Sildna (Tallinn Music Week) smo slišali zanimiva mnenja o tem zakaj se glasbeni showcase festivali in konference pojavljajo po Evropi ter kateri so glavni razlogi, da se omogoči mladim glasbenim skupinam priložnost za preboj ter udeležencem glasbene industrije mreženje. Zanimivo stališče je podal Ruud Berends (Eurosonic), ki je omenil, da najprej mora biti izražena politična volja za tovrsten dogodek. Igor Vidmar (ŠKUC Ropot) je dejal, da so takšni nastavki tovrstnega festivala bili postavljeni že s festivalom Novi Rock, ki se je začel dogajati v 80. letih prejšnjega stoletja ter je predstavljal predvsem skupine iz bivše skupne države. Na vprašanje, kaj lahko ponudijo tovrstni festivali skupinam, je podal zanimiv odgovor Bernhard Hammer iz avstrijske skupine Elektro Guzzi, ki je kasneje nastopila na odru Kina Šiške. Njegov odgovor je bil, da brez nastopa na Eurosonicu, ki je največji tovrstni festival v Evropi, verjetno ne bi bilo njihovega preboja ter da danes ne bi mogli živeti od glasbe. Vendar se je potrebno seveda zavedati, da je konkurenca velika in da je nekaj potrebno narediti, če želimo rezultate. Helen Sildna je omenila, zakaj so se sploh odločili za organizacijo tovrstnega festivala v Estoniji. Eden od glavnih razlogov je bil ta, da jim je bilo dovolj jamranja, kako se nič ne da, kako nič ne funkcionira na estonski glasbeni sceni. Enostavno so stvari vzeli v svoje roke in prvi rezultati bili vidni že kmalu. Že prvi dan smo vsi zbrani dobili občutek, da na MENT-u ne bo jokanja, ampak podrobna analiza problemov ter iskanje možnih rešitev od katerih bodo dejansko vsi profitirali.

2. dan MENTA-a (konferenčni program):
Drugi dan MENT-a se je po noro kvalitetnem koncertnem večeru prvega dne začel že v dopoldanskem času s panelom o glasbenikovem vodiču do glasbenih medijev. N’Toko, ki je postaja vse večji glasnik naše mlade urbane generacije, se je s sogovorniki pogovarjal, kako pristopati k različnim vrstam glasbenih medijev in kakšne so njihove značilnosti in razlike v delovanju. John Robb (LouderThanWar) je omenil, da je enostavno glasba tista, ki je svoj najboljši medij. Ne pomaga, če imamo vse pripravljeno, osnova pa ne deluje. Skratka, naj bo glasba najprej tista, ki dela neke premike in nato naj pridejo vse druge zadeve. Danes pa se dogaja, da imajo glasbeniki že vse (agencijo, managerja, booking agenta…), le kvalitetne glasbe ne. Susi Ondrusova (FM4) je dodala, da je potrebna tudi neka zgodba, da se pride v medijski svet. In to mora biti prekleto dobro premišljeno, ker je, kot so se v glavnem vsi sogovorniki strinjali, konkurenca velika. Omenila je primer, kako je skupina Royal Blood dobila svoj prvi odmevnejši vstop v medijski svet: bobnar skupine Arctic Monkeys je na festivalu Glastonbury nastopil z njihovo majico na sebi. In tako se je začelo. Krešimir Blažević (Muzika.hr) je povedal, da je potrebno najti novinarja in vzbuditi zanimanje pri njem ter da je včasih potrebno tudi glasbenim medijem poročati o zadevah, ki jih najraje ne bi, pa jih vseeno morajo, ker si to njihovi bralci želijo. Omenil je koncert Bon Jovija v Zagrebu. N’Toko je povedal svojo izkušnjo iz Slovenije, da je pri nas relativno lahko prodreti v mainstream medije. Katharina Lange ( Factory 92) je omenila da je nemški trg zelo specifičen ter da je na njem potrebno imeti vse še vedno pripravljeno v fizični obliki. Na drugem panelu dneva, kjer so govorili o povezovanju scen med Baltikom in Balkanom, smo slišali zanimive iztočnice, kakšne so potrebe ter možnosti za povezovanje tega geografskega prostora za še večjo učinkovitost. Michal Kaščak (festival Pohoda, Slovaška) je omenil zelo enostavno formulo,  namreč da vse, kar delamo na tem področju, počnimo v prvi vrsti iz ljubezni do glasbe. Omenil je tudi svoj primer pri organizaciji festivala Pohoda, kjer ni čutiti nekih omejitev med nastopajočimi in obiskovalci. Zsuzsanna Bende, programska vodja kluba A38 iz Budimpešte je dejala, da lahko pomanjkanje financ včasih pomeni tudi prednost, ker te navede na iskanje najbolj kreativne rešitve. Na opoldanskem panelu, kjer je bilo govora o glasbenih agentih, smo slišali različne izkušnje glede tega, kaj vse ter na kakšen način je potrebno narediti, da se pride do preboja ter kakšna je vloga glasbenih agentov pri tem. Mario Grdošić iz zagrebške agencije LAA je povedal, da ne delajo s komerkoli ter da ne jemljejo pod svoje okrilje veliko glasbenikov, da pa se tistim, za katere se odločijo, v celoti posvetijo. V popoldanskem delu smo bili na predstavitvi kolektiva MEGAFORCE, katerega sestavljajo štirje režiserji iz Pariza. Režirali so videospote za izvajalce kot so Tame Impala, Late of Pier, Is Tropical, Madonna in druge. Zanimivo je bilo slišati izkušnjo dela z Madonno, ko so jih poklicali v New York in smo imeli na voljo le nekaj več kot teden dni, da naredijo videospot. Nekaj svojih videospotov so nam tudi predvajali na platnu. Četrtkov konferenčni del se je končal s panelom o delovanju glasbenega posla. Tukaj je bilo predvsem zanimivo slišati različne izkušnje recimo Logina Kochiskega (Password) iz Makedonije o tem, kako delujejo zadeve pri njih, da je enostavno včasih prisiljen delovati brez utečenih pravil, da bi lahko pripeljal znane nastopajoče na koncert v Makedonijo. Udeleženci so predstavili svoje izkušnje o tem, s kom se sploh pogovarjajo, ko se dogovarjajo o koncertu, turneji ali festivalu ter kakšna je vloga PR managerja, booking agenta in založbe.

 

Ment 2. Dan: (Koncertni Del)
Prvi člen četrtkove verige koncertov se je ponovno začel v Kino Šiški, kjer je membrane v zvočnikih ogrela Lovely Quinces, hrvatica ki se prebija na glasbeno tržišče z novim valom solo ustvarjalcev. Svojo popularnost je začela graditi 2013 z izzidom njenega EPja in je nastopila na večjih festivalih in bila predskupina večjim artistom kot so Tame Impala, Morcheeba in mnogi drugi. Po njej so nasledile slovenki All Strings Detached, kitaristka in basistka. Ženstveni duo sta nam postregle akustično doživetje skozi oči ženske, z močnimi glasovi, globokimi besedili in preprostimi in počasnimi komadi, ki ustvari občutek praznine, ki lahko napolni srce dekletom, ki so pod pritiskom družbe in čustev. Častven naboj je blo čutiti v ozračju dvorane, kateri je puščal močan vtis v srcih poslušalcev. Po ostro in jasno napetostjo so Avstriski Manu Delago Handmade, prebili napetost z mistirioznimi “Hang” tolkali, klavijaturami, violino in bassom. Hang tolkala, so železni orehom podobni bobni, s katerimi lahko z udarci na različnih mestih ustvarimo harmonične tone. Močno so presenetili s kompleksnostjo inštrumenta, in z vsakim komadom, je vedno vpleten nov instrument na odru, kakšen tako enostaven kot dolga kovinska votla palica. Klaviauristka je s svojimi nežnimi vokali, igranjem toplih harmonij, pa tudi violino postavila atmosfero, bass podložil meglo ambijentalnih zvokov in bobnar ostro presekal skozi z neobičajnimi ritmi in močnim bobnanjem.

Ko so se dogodki v šiški zaključili, nas je veriga dogodkov pripeljala na Metelkovo, kjer se je v Klubu Gromki, Menzi pri Koritu, Channel Zero in Gali Hali zvrstilo veliko nastopajočih. V channel Zeru je med drugimi nastopil sveži Blaž z bobnarjem Simonom, katera sta sprožila bombo glasbene energije. Znana po doživetmi nastopi in alternativne zvoke, sta ponovna udarila s polno pestjo in je blo čutiti kot da bi želela istisniti dušo iz njunih teles. Mišice so se napenjale, ples je bil skoraj šamanski, obraza sta bila polna emocij. Blaž znova pokaže, da jemlje svojo glasbo resno in nam jo podaja z enako mero strasti. Med kocertom smo slišali novo plato“b”, kak komad iz starejših EPjev in seveda tudi kako svežo neizdano kompozicijo. Naslednji na vrsti so bli na letošnjem festival že slišani Elektro Guzzi. Ker je bil to naslednji nastop je bil v pričakovanju kak DJ set, pa smo se motili. Trojica iz dunaja se je ponovno priklopila na mešalno mizo in znova odigrali izvrsten Techno set, ki je bil bolj temačen in klubski kot prej. Z počasnim nadgrejevanjem ritmov in kompozicije so kot počasno ljubljenje skozi celoten koncert pripeljali poslušalce od “predigre” do večkratnega “tantričnega vrhunca”. Ponovno so se dokazali, da ne sodijo samo na rokersko-indie odre, ampak tudi v klubsko sceno, kjer niso za minuto pustili nog obiskovalcev pri miru, ampak konstantno greli “žerjavico” na tleh Channel Zera, da se je plesna vročica razbohotila po celotnem prizorišču. Po izčrpnem nastopu, sta na oder skočila Felis Catus in Fejzo, ki sta z svojo selekcijo Trapa pustila možnost strastnim žurerjom, da izkoristijo še spečo temo noči in se vrnejo domov ali pa ne, do jutranjih ur.

Ko smo govorili o tem, da sta Blaž in Simon dala vn sebe skozi inštrumente, je pa v sosednji Gali Hali nastopil ruski artist Anton Maskeliade, katerega instrument je on sam. Z njegovim telesom lahko nadzoruje zvok in vizualizacije, s pomočjo 3D programov in senzorjev. Po njegove nastopu so nadeljevali uveljavljeni na slovenski sceni Moveknowledgement, kateri so nedolgo nazaj v Kino Šiški predstavili svoj novi album “See”. Po N’tokovi žareči energiji pa so oder prevzeli francoski Erotic Market, kateri sodeči po imenu, imajo predcej perverzna besedila, podložena z hip hop obarvanimi podlagami. Po njimi je na odru nadeljeval srbski Moodswinger, kateri je s selekcijo glasbe pustil obiskovalce migati do dveh zjutraj.

 

3. dan MENT-a (konferenčni program):
Zadnji dan festivala se je začel s panelom o tem, ali je svet lahko rešen s festivali, glede na to da je festivalska industrija v velikem porastu. Pogovor je vodil Grimur Atlason (Iceland Airwaves) ter skušal iz sogovornikov dobiti informacije, kako lahko festivali vplivajo na lokalno v nekaterih primerih tudi na nacionalno gospodarstvo. Zoran Marić (INmusic festival) je omenil, da je na Hrvaškem predvsem v poletnem času na jadranski obali v zadnjem času velika inflacija festivalov, katerih glavna naloga je predvsem zaslužek in na katerih skoraj ni obiska lokalnega prebivalstva. Pomembno je, da peridejo na festival tudi ljudi iz lokalnega okolja, ker v nasprotnem primeru festival kot tak nima duše in je namenjen golemu zaslužku. Andrej Sevšek (Punk Rock Holiday) je omenil, da se razlikujejo predvsem po tem, da imajo izredno lepo naravno okolje ter da lahko na ta način gradijo svojo nišo naprej. Opoldanski panel se je posvetil ujčkanju bendov s strani glasbenih managerjev. Zelo zanimivo je bilo slišati različne izkušnje iz drugačnih okolij. Moderator pogovora Scott Cohen je čisto iskreno povedal, da mora biti na koncu dneva pozitivna finančna situacija za vse, sicer se projektu odpove. Guna Zučika iz Latvije je omenila, da je potrebno za ta posel imeti enostavno strast ter intuicijo, ker če tega ni, ti ne uspe. Ivan Novak (Laibach) je delil svoje izkušnje z glasbenimi managerji ter da so v eni fazi ugotovili, da lahko to najbolje počnejo kar sami ter da se je glasbeni posel v zadnjih 30-ih letih zelo spremenil. Naslednji panel na vrsti je bil o klubih, ki so nekako najbolj zdrava osnova za razvoj scene in bendov. Klubi po Evropi so, kot so povedali vsi sodelujoči v rahli krizi ter da jim najbolj primanjkuje občinstva v starostni skupini med 18. in 25. letom. Sodelujoči so zaključili z optimistično napovedjo, da bodo vztrajali ne glede na vse ter da bodo na koncu, kot je to povedal Vladica Mladenovski iz Skopja, zmagali. Mate Škugor iz Žednega Uha s Hrvaške je povedal, da ga je strah, kaj se bo zgodilo, če klubska scena ne bo preživela ter da ne bi rad živel v takšnem prostoru, kjer se mladi družijo samo še po socialnih omrežjih. Popoldne se je končalo s poslušalnico, kjer smo zbrani poslušali elektroniko in so strokovnjaki, ne da bi poznali izvajalce, po slišanem podali svojo kritiko in komentarje na predvajane pesmi.

Prvi glasbeni showcase festival pri nas je presegel po videnem in slišanem vsa pričakovanja. Odlična obiskanost ter res vrhunska organizacija festivala nas lahko vse tam zbrane navda le z navdušenjem. Vse, kar bi bilo s strani obiskovalcev za postoriti, je le to da se naslednje leto res dobro tudi fizično pripravimo na dogodek, ker je bilo na prvem MENT-u bilo toliko kvalitetnih stvari, da bi lahko posameznika že kar pekla vest, če se je ne udeleži. Dogodkov je pa veliko. Organizatorji so si postavili res visoke standarde za drugo leto, komaj čakamo, da slišimo tudi prve odzive mreženja.

Ko sem se vračal z Metelkove po koncertnem dela v soboto zjutraj proti domu, sem prebral grafit na enem od ljubljanskih zidov, stavek, ki je ga sicer izrekel Theodore Roosevelt: » Stori, kar moreš – s tem, kar imaš in tam, kjer si«.

In to točno to je storil festival MENT in nam vlil ogromno kreativnega zagona.


Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top