Ko poslušamo Damona Albarna ne moremo mimo dejstva, da je kar malo težko verjeti, da je “Everyday Robots” za človeka s 25 leti glasbene kariere in različnimi glasbenimi alter egi, med katerimi še najbolj izstopata tiste dva, ki smo ju spoznali v skupini Blur in Gorillaz, to prvi dolgometražni solo album (leta 2003 je namreč izdal EP z demo posnetki “Democrazy”). Draž ob poslušanju je bila zato še toliko večja.
“Everyday Robots” je zorel kar 3 leta, pri njegovem ustvarjanju pa so Albarnu pomagali Natasha Khan (Bat For Lashes, pri komadu “The Selfish Giant”) The Leytonstone City Mission Choir (Mr. Tembo, Heavy Seas Of Love) in Brian Eno (You and Me, Heavy Seas Of Love). In čeprav se album odpre z nekoliko “psiho” podloženim “Everyday Robots” (za katerega se zdi, da tako po glasbi kot po temi, družbeni kritiki, na koncu še najbolj izstopa), se pretežno nadaljuje melanhonično, hrepeneče, zasanjano – v komadih “Lonely Press Play”, “You and Me” “The Selfish Giant”, “Hollow Ponds” in “”. Vmes pa Damon, verjetno tudi zato, da ne zapademo v čisto depresijo in da malo predre monotonost, počne tisto zaradi česar ga lahko imenujemo glasbeni genij – igra se z zvokom, z glasbo. Kot na “Hostiles”, “Lonely Press Play”, ko v ozadju slišimo zvok kasetarja, npr. v “Parakeetu” igrivo oponaša ptiča, “Mr. Tembo” pa je sploh poseben, saj je pesem posvečena…slončku!
In še za konec, da ni vse skupaj tako črno in slabo, kot tudi ni bilo v Damonovem življenju, ki so ga zaznamovali vzponi in padci, povezani z odvisnostmi, se album zaključi s “Heavy Seas Of Love”, optimistično mislijo, da za dežjem vedno posije sonce. Damonu to sonce predstavlja glasba in prav na tem solo albumu, za katerega si je vzel čas in ga izpilil do podtankosti se vidi, kako zares uživa v njenem ustvarjanju.
Morda je res še prezgodaj, da bi napovedali album leta. Je pa Albarnov album zagotovo najboljša plata, ki ste jo imeli priložnost slišati v prvih štirih mesecih leta 2014.
