D. Boon – in memoriam

Nepoboljšljivi glasbeni ekscentrik Captain Beefhart je nekoč izjavil, da je rokenrol v osnovi vezan na bom-bom-bom zvoke materinega srčnega utripa, ki poslušalca slejkoprej pahne v stanje ugodja, on pa želi igrati nehipnotično glasbo, da bi to katatonično stanje prekinil. Verjetno sta podobno razmišljala tudi nerazdružljiva prijatelja Dennes “D.” Boon in Mike Watt, ko sta iz lokalne punk scene v kalifornijskem San Pedru potegnila bobnarja Georgea Hurleyja in ustanovila bend Minutemen.

Kot vestni učenci zbornika angleških post-punk katalizatorjev Wire in Pop Group, ki triakordne refrene in kitarske solaže pojmuje kot nebistvene sestavine glasbenega ustvarjanja, so Minutemen v kratkem času razvili edinstven slog, ki se ga je oprijel naziv jamming econo – ekonomično muziciranje v hitrih in natančnih rezih izpiljenega nonkonformizma, ter s svojo minimalistično in trmoglavo etiko predstavljali popolno utelešenje principa naredi-si-sam: hočeš izdati ploščo – ustanovi svojo založbo; nihče ne piše o tebi – ustvari lasten fanzin; v domačem kraju ti nihče ne pusti igrati – primi telefonsko slušalko, pokliči vse klube v državi in organiziraj turnejo. Bili so eden prvih bendov založbe SST, na katero jih je namesto pogodbe vezal le stisk roke z njenim ustanoviteljem Gregom Ginnom, sicer kitaristom legendarnih Black Flag. Umaknjeni v najbolj neosvetljen kot neodvisne scene so se uspešno ognili vsem klišejem, ki so počasi razjedali v pop usmerjen novovalovski vzpon in presenetljivo heterogeno hardcore skupnost, ter zajadrali v povsem svoje vode, ki so imele vsaj kar se zvoka tiče bolj malo skupnega s prevladujočimi disruptivnimi melodijami ameriškega undergrounda. Kljub temu, da nikoli niso dosegli uspeha kakšnih Black Flag ali Hüsker Dü, so s skovanko our band could be your life, ki je na stotine neprilagojenih najstnikov navdihnila do te mere, da so mlečnozobi gnev usmerili v inštrumente in ustanovili svojo skupino, nedvomno pustili neizbrisljiv pečat v času, ko je punk še pomenil idejo in ne glasbeno zvrst.

Na današnji dan pred tridesetimi leti se je Mike Watt vozil po Hollywoodu in prečkal ulico Willoughby. Spomnil se je epizode kultne televizijske serije Twilight Zone, v kateri po opozorilu Naslednja postaja – Willoughby nekdo skoči z vlaka in umre. Zaobjel ga je čuden občutek, kot da je nekaj hudo narobe. Istočasno, nekje na poti v Arizono, je D. Boon vročičen ležal v zadnjem delu kombija, ko je njegovo dekle zaspalo za volanom in zapeljalo s ceste. Bil je na mestu mrtev. Watt je razpustil Minutemen in se začasno prenehal ukvarjati z glasbo, šele člani Sonic Youth pa so ga prepričali, da v roke ponovno prime svoj bas. Od takrat vsa svoja glasbena udejstvovanja posveča spominu na preminulega kompanjona iz otroštva. Jamming econo!

 

 


Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top