Radio Terminal V Živo
Napovedujemo: Premiera predstave Kam pa Kam

Napovedujemo: Premiera predstave Kam pa Kam

»Nekaj o življenju vsakogar. Vsak nekaj je odmev niča. In ti si tu. Nič nima nič opraviti s teboj. Bolj ko odideš, več te je.«

Koala Voice, ki smo jih kot dijaški bend spoznali na Špil ligi, so se za trenutek skoraj oddaljili od glasbe. Odločili so se, da se bodo preizkusili še v gledališkem uprizarjanju. Temu so pod režijsko taktirko Vlada Repnika dodali še film. In se z vsem naštetimi umetniškimi elementi vrnili h glasbi. Tako so pokazali, da so tu. Da nima nič opraviti z njimi, a hkrati vse. Da bolj kot se oddaljijo od glasbe, bolj so z njo.

Mladi Kisovčani, ki se tokrat predstavijo kot Paul, George, John in Ringo so začeli s komadom ‘Bullet in the brain’, ki je del albuma izdanega februarja 2015. Namesto naslednjega komada, ki bi sledil na običajnem koncertu, so spustili platno in nam pustili, da ob projiciranih stavkih premišljujemo o eksistencialnih vrednotah, o biti in pomenu stvari okoli nas.

S kratkimi in jedrnatimi stavki režiser Vlado Repnik pritegne pozornost. Hkrati v nas spodbuja diskurzivno mišljenje o napisanem. Vlado Repnik je med drugim režiral avtomatični performans Luftballett, kjer daje smisel tišini z tesnobnimi snopi luči ter komponente predstavi kot tehnologijo osvobajanja. V performansu ‘Kam pa kam’ povezuje tišino, zvoke, igranje luči, glasbo in govor ter vključi v predstavo elemente svojih prejšnjih projektov, celo oglas Radia Študent.

Predstava se po projekciji nadaljuje s filmom in avioni. Statična kamera na oknu berlinskega bloka, ki snema pristajanje avionov na letališče Tempelhof. Najprej se zdi scena zanimiva, po nekaj minutah pa postane nekoliko neprijetno. Ob zvoku in sliki velikih premikajočih se kovinskih gmot se počutiš majhnega in nepomembnega. Tesnobnost, ko je naenkrat pred tabo toliko avionov, da si na tem, da boš vstal in zapustil prostor.

A ravno v pravem trenutku, ko se projekcija zaključi na odru stoji bend. Tokrat so razgaljeni, morda zaradi tega bolj krhki, brez instrumentov. Edino kar jih v tem trenutku predstavlja so njihove karizmatične pojave. Prvič na odru slišimo govoriti bobnarja in basista, medtem ko smo vokalistkinega glasu že navajeni. Prepletajo se zgodbe o nastanku benda, osebnih navadah in ustvarjanju komadov. Sestavljanje nove glasbe primerjajo z projektiranjem arhitekture in fizikalnimi poizkusi. Zanimivo ima kitarist samo performativno vlogo in se ne razda s svojim govorjenjem.

Pred zaključkom komad ustvarjajo z dotiki nato pa se vrnejo na varno za svoje instrumente in zaključijo z vrsto novih komadov.

S tem predstavijo nov pogled na glasbo, bolj artikulirane bas linije in natančno ritmično podlago, čiste kitarske rife s kombinacijo prepoznavnega vokala. Res bi lahko rekli, da so v zadnjem času napredovali v pisanju komadov, ki so narejeni bolj premišljeno, prej samo angleškim tekstom pa so dodali še komad v slovenščini in enega celo v francoščini. Vidno so njihovi koncerti še boljša izkušnja, Manca se je iz pajaca Koale prelevila v mlado gospodično, ki obvladuje poleg kitare in vokala še ples in gibanje po odru in povezuje vse člane benda. Na odru jih ne zmoti popolnoma nič, tudi počena struna na basu ne. Kljub nekoliko bolj odraslemu pristopu pa so ohranili vso mladostniško energijo po kateri so prepoznavni.

Premiera eno uro in pol dolge predstave Kam pa Kam : performans : film, ki je nastal v koprodukciji s Kino Šiška in Bunkerjem bo danes ob 20.00 v Kino Šiška. Nato pa bosta sledili še dve ponovitvi 29. in 30. oktobra v Bunkerju.