Bila je tam in naslednji trenutek je izginila. Tisti nižji, ki smo obstali dve vrsti za največjimi – dobesedno – oboževalci, smo odrski prizor spremljali na ekrančkih ljudi pred nami. Zola Jesus, ameriška glasbenica, ponosna na svoje slovanske korenine, se je zvirala na tleh. Naslednji trenutek je spet stala, si popravila dolge temne lase in pela. Tako, iz spodnjega dela hrbtenice, da te malo zmrazi. Atmosfero ji je pripravila že slovenka pevka in plesalka, Irena Tomažin, ki je sicer maloštevilne poslušalce ovila v čutno atmosfero improvizacijskega pevskega nastopa. V globoko vijolični obleki je v nekem zamaknjenem stanju z gibi rok pomagala glasu, da je izzvenel v prostor. S počasno vsebinsko in zvočno gradacijo je zaključila dramaturško dovršen nastop. »I’m doing fucking good tonight!« je uro kasneje kričala Nika Roza Danilova, kot je pravo ime umetnice Zole Jesus. Podobna je Sneguljčici. Ruski Sneguljčici, ki jo je razmetava po dvorani Komuna. Oder je bil premajhen zanjo. Nekako je splezala na visok zvočnik in tik pod stropom kot ptica roparica opazovala migajoča telesa pod seboj. Samo en skok in že je stala pred občinstvom, sestavljeno iz pobov, ki bi jim prej pripisal obisk koncerta Red Hot Chili Peppers, in hipster bejb z identičnim odtenkom rdeče šminke. Zola Jesus jih je nosila na rokah. In glasu. V intervjujih pred koncertom je obljubila, da se bo tokrat oddolžila za koncert izpred pred nekaj leti, ko je v Sloveniji nastopila skoraj brez glasu. In res, ko je Komuno že dodobra ogrela, je spustila mikrofon in zapela na suho. »Set me free, don’t leave me wasted,« gre komad Nail. Naglas, na vsa pljuča in brez izgovorov. Vztrajala je pri surovem zvenu in šele ko se je zaradi zvokov benda ni več slišalo, se je ponovno zanesla na mikrofon. Postregla je s komadi (Taiga, Hollow, Dangerous Days …) z najnovejšega albuma Taiga, zaradi katerega se je iz sončnega Los Angelesa preselila na otok. Vrnitev v naravo jo je spomnila na otroštvo, ko je še odraščala sredi gozdov. Za razliko od prejšnjih so nove skladbe posnete v studiu, o njih pa 25-letnica pravi, da so »silovite«. Za eksplozivne ritme se lahko zahvalimo bobnarju, ki se mu uporaba stolčka očitno zdi nepredstavljiva. Družbo so mu delala pozavnist in klaviaturist, vsi v diskretnem drugem planu. Pevki v črnem je kontrast postavljala bela skulptura, ki je, predvidevamo, predstavljala ledeno goro. In to je bilo. Minimalna igra z lučmi in njena želja, da se dvakrat sprehodi med občinstvom. V drugo z razširjenimi rokami naredi prostor, se je ponovno znašla na tleh in s krčevitimi gibi tam pustila odtise potnih srag. Set je zaključila s težko pričakovano »Night« in se po bučnem aplavzu vrnila še za melodično popotnico. Prisežemo, stene Komune najbrž še danes vibrirajo.
