Koncertni utrinek: Yann Tiersen

Jaz sem, ki sem
Te besede zmotno pripisujejo gospodu, katerega pravo ime naj bi bilo nezapisljivo. V bistvu pa jih je nekje med svojo glasbeno kariero izustil Yann Tiersen, ki se je odločil ustvariti tako svojstven glasbeni izraz, da bi ga bilo nemogoče popredalčkati.
Koncert se ni začel najbolj obetavno. Na odru je stala gospodična z ogromno bas kitaro, kar je splošno znano najbolj seksi glasbilno-človeška kombinacija, a je vzdušje precej pokvarila sedeča publika, zaradi katere je bila že tako konkretna gužva še toliko manj znosna. Glasba se je skorajda pijano opotekala nekje na tanki meji med nežnim in žgočim, kar je bilo tako ali tako značilno za celoten koncert, a te meje nikdar ni odločno prestopila v nobeno od obeh smeri. V glavnem, uvod, ki ni preglasil glavnega dogodka, a tudi nikakor ni razočaral.
Parček pred mano se liže kot skupina ozdravljenih diabetikov v tovarni sladoleda, ampak je vsaj publika v prvi vrsti prijetno nizke rasti, da se da čeznjo fotkati brez težav.
OK, pa da vidimo, kaj bo. Da se le ne ponovi srednjaška razvodenelost pred nekaj dnevi nastopajočega Lajka Felixa, katerega koncert je bil, če parafraziram blagopokonjega Lennona, namenjen bolj tistim, ki lahko ploskanje nadomestijo z rožljanjem z nakitom.
Potem pa se je začelo. Publika, razen skupinice na začetku srednjih let, ki sama sebe gotovo naziva z “družba”, medtem ko si ogleduje, kateri ima dražje cunje, je bila na nogah. Iz zvočnikov govorjenje v verjetno škotskem, a prav tako mogoče irskem, naglasu. Ne vem, včasih ju ne ločim.
In potem na oder stopi Yann Tiersen, ne preveč avtoritativno, ne preveč sramežljivo.
Fiat lux.
Ne, resno, ob klaviaturi je imel eno lepših žarnic na tem svetu. Ko jo je prižgal, se je ob svetlobi te žarnice začela razvijati glasba, ki je iz nežnega, že skorajda omlednega začetka začela hitro plezati v elektronske koračnice. Čeprav se je uho recenzenta občasno zbalo, da bo zašel v jarreovski sterilno elektronski izraz in si je notranje oko taistega recenzenta že začelo prikazovati ljudi iz osemdesetih v neonskih šumečih trenirkah zanjo in zanj, je po nekaj taktih bojazni zmanjkalo. Muzika je bila suverena, ostra, ravno prav umazana, a hkrati tudi vzvišeno germanska. Vorsprung durch Technik v svoji najboljši različici.
In čeprav se je zahvalil z ruskim “spasiba”, na kar ga je nekaj članov publike relativno glasno, a ne preveč uspešno opozorilo, je bil Tiersen s svojo glasbo več kot dovolj, da bi si želeli še takih koncertov. Kar ne bo šlo, ker je Tiersen, mojster hoje po robu med nasprotujočimi si žanri, en sam.

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top