Šiške tisti večer nisem prepoznal. Se spomnite tistih prizorov v ameriških filmih, ko neko kmeteško zmene, v tem primeru mene, privedejo v nek newyorški klub, kjer so vsi vsaj neznosno kul, če že ne palpitacije-vzbujajoče hudi? Izboljšane in posodobljene različice Betty Page v Lack und Leder odelu s svojimi enako hudo doteranimi, če že ne enako hudimi tipi, presunljivo “trashy pičke”, kot jih je ne povsem neustrezno opisal kolega, pri katerih so ravni krvi v alkoholu padle že na homeopatsko raven, dva metra visoke srnice z ličnicami, na katerih bi si porezal prste še največji alpinist, in očmi, ki se jih ne bi sramoval niti konkreten teleobjektiv, pa seveda nekaj povsem povprečnih osebkov, kot sem jaz.
Na začetku mi ni bilo čisto jasno, zakaj. (Priznam, Soft Moon prej nikdar nisem poslušal.) Začel je Lifecutter, katerega glasbe ne bi želel kakorkoli vrednotiti, ker sem bil zanjo v res čisto napačnem razpoloženju – drugače povedano, muska tiste sorte, za katero veš, da bi jo poslušal vsaj z zanimanjem, če že ne navdušenjem, ko bi le bil prave volje. Vse kul, ampak čemu takšna publika?
Sledil je Phase Fatale, DJ nerealno mehkega obraza, ki je rolal neke sorte techno, kar niti ni bilo slabo, pa ajde, publika že malo bolj sede na glasbo, ampak ej, v preddverju sem videl Dariota, ki ni glih tehno človek … O tej muski sploh nimam mnenja, priznam. Delovala bi za soundtrack v uvodu omenjenega kluba, a ne ravno odlično.
In potem se v Komuno naenkrat začne zbijati cela zasedba omizja in ošankja, vonj po švicu narašča, temperatura takisto, umetni dim vsaj malo nadomesti avtentično zacigaretenost naše in vaše mladosti, ki jo je pobrala Evropa, in evo bobnarja. In potem še evo pevca in basista.
Potem se je zgodilo. Od prvega udarca dalje je bilo jasno, da gre ne glede na elektronsko in industrijsko formo v osnovi za dobri stari rokenrol, ki izhaja iz ene sami stvari, živalske želje po žmohtnem in mastnem združevanju moznikov A in odprtin B, C in D iz Ikeinega stola FUKKÅR v poljubne kombinacije.
Boben in bas tvorita aktiven substrat, ne zgolj spremljajoče podlage, in na ta občasno divji, občasno umirjeni, a nikdar umaknjeni postapokaliptični oklepni avtomobil pevec z elektroniko, kitaro in glasom slika podobe, ki jih je nemogoče opisati. Naj si za utemeljitev sposodim zelo dober opis opusa znanca, katerega delo cenim vsaj toliko kot njegov z obskurno aviacijo obsedeni lik, ki pravi pa takole “… [so] preprosti in polni neopisne poetike, da bi, kot pri poeziji, poskus pojasnjevanja sporočilo banaliziral.”
Enostavno ne gre. Glasba pulzira, ob njej pulzira publika, izpod podpazduh in drugih k vlaženju nagnjenih pregibov na človeškem telesu tečejo kapljice, ki izparevajo v atmosfero, ki je bila ravno takšna kot količina publike: na prijetni strani meje zadušljivega, ravno še tam nekje, da si se počutil del nečesa, a še ne zgolj členek v neobvladljivi množici. Počutil sem se kot statist v Smells Like Teen Spirit, in to je od človeka, ki je puberteto preživljal v devetdesetih, največji možni kompliment.
Ne, ni bil najboljši koncert v Šiški, to čast drži g. Bargeld v vseh svojih pojavnih oblikah s prednostjo, ki ji ne bi bili kos niti sloviti slovenski športni specialisti za napadanje iz ozadja. Bil pa je nedvomno najbolj intimen, in to ne v razjajčenem smislu uglajenih kitaric in ščebetavega popevanja, odkar sem prvič naslonil komolec na šišenski šank.
