The Gaslight Anthem negujejo Springsteenovo izročilo pripovedništva s kančkom lokalpatriotizma, zato niti nisem bil presenečen, ko nas je frontman Brian Fallon že takoj na začetku obvestil, da bomo naslednji dve uri preživeli v New Jerseyju in ne v Zagrebu ter bo ceremonija potekala po njihovih pravilih, kar vključuje tudi vztrajno izogibanje vnaprej pripravljenim bisom in podobnim zvezdniškim trikom. In dobili smo točno to – zgolj in samo pristni izpovedni rokenrol, stkan iz svete trojice kitara-bas-boben in prestreljen z občasnimi kratkimi izleti v melodije iz malce drugačnih glasbenih svetov Dinosaur Jr., Black Sabbath in celo Van Halen (Brian je prostodušno priznal, da je bil v mladosti vsaj dvakrat dejansko hot for teacher), kar zaradi obilice pozitivne energije, ki je kipela z odra, nikakor ni delovalo moteče, prej simpatično in nepretenciozno.
The Gaslight Anthem so se sicer na evropsko turnejo podali brez basista Alexa Levina, bojda zaradi družinskih obveznosti, a se to sploh ni poznalo pri nastopu, ki je kot spoj prekaljene rutine in skoraj najstniškega navdušenja zadel neposredno v žilo. Koncert so odprli z novejšim singlom Stay Vicious, nato pa je v nas treščilo sosledje (The ’59 Sound, 1,000 Years, Handwritten), kakršnega se ne bi sramoval tudi marsikateri rokenrol mastodont, pri čemer se je zdelo, kot da bi vsaka naslednja pesem tekmovala s prejšnjo. Nastop je deloval kot neprekinjena celota z minimalnimi premori, oder pa je dobesedno utripal pod težo uglasbenih utrinkov iz življenja majhnega človeka, ki so v preslikavi energične iskrenosti benda na občinstvo postali večni. Zaradi kompaktne zmesi vseh inštrumentov in posledične enovitosti zvoka ni bilo nobene razlike med pesmimi z zadnjega albuma in himničnimi vložki starejšega datuma, tako da smo se lahko povsem prepustili vodenju z odra in zajadrali po brzicah Brianovega raskavega glasu proti stranpotem urbanega Jerseyja. V tem pogledu je zaključna The Backseat prišla mnogo prezgodaj, čeprav so zaigrali kar 25 komadov, pri čemer so črpali iz vseh petih studijskih albumov in se spomnili tudi nekaj manj znanih kompozicij.
V času hitre glasbene amnezije poslušalstva in bliskovite minljivosti so The Gaslight Anthem dokazali, da imajo res močen repertoar in se v tej prvini lahko kosajo s komerkoli, kar je v povezavi s prikazano kvaliteto izvedbe najtrdnejša garancija, da zagrebški koncert ne bo pozabljen.
