Že na blagajni Kina Šiška ob samem prihodu na koncert je bilo slutiti, da bomo lahko imeli še kakšen dan po koncertu poškodovan sluh. Organizatorji so namreč delili čepke, odločitev o njihovi uporabi pa je bila seveda na strani vsakega obiskovalca. Za pripravo in napad na sluh pred glavnimi zvezdami večera je na oder stopila noise performerka Margaret Charidet , ki z imenom Pharmakon ustvarja hrup in vriskanje, ki pa ga začini s svojo prezenco.
Zanimivo je bilo pogledati dogajanje pod odrom, ko dejansko nobeden od poslušalcev ni zapustil dvorane pred koncam njenega sicer kratkega, pa vendar ravno dovolj dolgega nastopa. Malo pred 22.00 uro je na oder stopil del Swansov, ki je začel z zelo dolgim, ambientalnim uvodom, ki pa se je seveda raztreščil s prihodom Michaela Gire in ostanka benda, ko so dejansko odprli koncert z novo zadevo na njihovem repertoarju »Frankie M«. Na koncertu Swansov se enostavno izgubi občutek za čas. V nadaljevanju je skupina zelo nadzorovano ustvarjala svojo vizijo hrupa, kjer so obiskovalci več ali manj hipnotizirano stali pred odrom ter potovali v svojih mislih. Njihova glasba se te lahko res dotakne na tisti prvinski ravni, da začneš potovati v svojo notranjost in odkrivaš še neznane dele svoje osebnosti. Od prvega trenutka so delovali zelo simultano in naštudirani, tudi če so odšli za kakšen trenutek v improvizacijo. Poslušalci smo čutili basovske vibracije in vsak udarec po čineli. Nobenega detajla njihovega zvoka se ni dalo zaobiti. Girov vokal je tudi v tem soničnem hrupu in zvočni apokalipso, ki sta ga obkrožala, našel svoje mesto. Zvočna slika celotnega koncerta je bila impresivna, glede na to, da so bili decibeli na zelo visoki. Vsekakor gre tukaj tudi zahvala njihovemu zvočnemu tehniku. Gira mi je deloval, kot da s pomočjo svojih glasbenikov raziskuje svoje nezavedno in da mu je to tudi prekleto dobro uspelo, kajti res se je odprl in pokazal tisto, kar bi vsak med nami včasih rad pokazal – svojo divjo naravo, ki pa jo moramo tudi ukrotiti, da bi lahko preživeli.
Koncert Swansow vsekakor ni najlahkotnejša zadeva na svetu, je pa izredno očiščevalna izkušnja. Sicer te po dobrih dveh urah in pol soničnega nadzorovanega hrupa bolijo ušesa, pa vendar ta bolečina ni nič v primerjavi s katarzičnim čiščenjem notranjosti in zelo dobrim počutjem po koncu koncerta.
