Radio Terminal V Živo
Koncertni utrinek: Sun Kil Moon

Koncertni utrinek: Sun Kil Moon

Sun Kil Moon, Kino Šiška, 17. 10. 2018

 

Mark Kozelek je poseben lik. V devetdesetih je kritiško odobravanje žel kot frontman skupine Red House Painters, kasneje presedlal na solo psevdonim Sun Kil Moon, s prelomnim dolgometražcem Benji pa leta 2014 spremenil pravila svojega zamorjenega kantavtorskega ustvarjanja. Preko albuma, ki niza razorožujoče, globoko osebne, zaciklane pripovedi brez poant, refrenov ali časovnih omejitev, kmalu zatem pa tudi preko morda pretirano publiciziranega spora s skupino The War on Drugs, je Kozelek nadgradil svoj javni status iz tihega akterja glasbenega podzemlja do nekoliko bolj prepoznavne, vase zagledane skoraj legende.

Kdor mu je bil priča na festivalu SuperUho v Šibeniku leta 2015, takrat še na krilih Benjija in s temu primerno zasnovanim izborom komadov, bi utegnil pričakovati podobno zadirčen, šovinističen in kratkomalo zatežen nastop. In zmotil bi se le delno. Vse omenjene elemente je Kozelek prinesel tudi na oder Šiške, le da je bil tokrat dejansko dobre volje. Kako bi torej naj koncert začel drugače kot z grožnjo fotografu v prvi vrsti, da ga bo obrcal? “To je Sun Kil Moon, ne Sun Kil Moon in gospod kurčev fotograf.” Še pred prvim tonom glasbe je tako čutil potrebo poslušalce pozvati, naj vendar stopimo bliže, da bo vsaj izgledalo, kot da nas je veliko, ter izraziti svojo naklonjenost Ljubljani zaradi čudovite hotelske sobe, v kateri se je odlično naspal. A za vsem tem godrnjanjem je bilo zaznati – zametek nasmeha?

Na Kozelekovih nastopih zadnjih let že tako neobstoječe meje med projektom Sun Kil Moon in mnogoterimi ostalimi solo ploščki ter sodelovanji dokončno zbledijo; slišati je moč tako rekoč katero koli njegovo pesem novejšega datuma. Te rade prekoračijo okvir desetih minut ali se celo približajo dvajsetim; a kar se sprva zdi odbijajoče ali naporno, poslušalca že hitro potegne v svoj tok, tudi in predvsem v živo. Poslušati Kozelekove pripovedi je danes podobno kot obiskati nastop stand-up komika, ki odziv publike gradi na smrtno resnih zgodbah, začinjenih z občasno butasto forico, v svoji brezpredmetnosti pa obenem popraska po bistvu življenja. Z nalaganjem nivoja na nivo se približa nevarno meta sferam umetnosti, kjer se pomen črpa ravno iz pomanjkanja pomena, in ki so simptomatske za vsesplošno se razpaslo eksistencialno tesnobo zadnjih nekaj let.

V luči teorije obvladovanja groze, ki v socialni psihologiji trdi, da domala vse človeško početje izvira iz strahu pred smrtjo, je Kozelekov namen – zaveden ali nezaveden – kristalno jasen. S svojimi pesmimi kljubuje banalnosti življenja tako, da sam sebi postavlja spomenik – in tega niti ne prikriva: eni izmed pesmi z njegove zadnje plošče je naslov The Mark Kozelek Museum, v drugi, čisto sveži, se postavlja ob bok Bukowskemu in Nietzscheju, češ, čez trideset let bodo moja dela študirali. Z biografijo ali filozofskim razglabljanjem Kozelek ne bi izstopal; ko pa svoje misli uglasbi v omenjeno pesem, jo naslovi 1983 MTV Era Music Is a Soundtrack to an Outcast Being Bullied by Jocks, po četrt ure privede stilsko čisto blizu Streets of Philadelphia, ob tem pa načenja tako meje splošno popularno sprejemljivega kot tudi poslušalčevo akutno potrpljenje, takrat najde svojo nišo, znotraj katere je lahko prepoznaven, omembe vreden, simbolno nesmrten.

Ob tem je glasbena podlaga nastopa Sun Kil Moon dokaj osnovna. Kozeleka, ki po odru veličastno postopa brez instrumenta, spremljata le Ben Boye na zadržanih klaviaturah in ritem mašini ter Ramon Fermin, ki po vratu klasične kitare potuje tehnično, a z nemalo občutka. V tandemu dramatični učinek dosegata z minimalnimi sredstvi in se odlično poklopita z vokalnimi linijami, ki so, če bi se odločili preslišati njihovo vsebino, že same po sebi zanimivo izrazno sredstvo. A vsebine je toliko, da se njen avtor niti ne trudi si je zapomniti; Kozelek svoja cele strani dolga besedila bere z natisnjenih izvodov, preostalih pesmi pa se preprosto ne spomni. Tako preseneti, da se v dodatku že tako nad dve uri dolgega nastopa pusti pregovoriti, da zaigra Red House Painters klasiko Song for a Blue Guitar, pa celo Carry Me Ohio, ki ga je v enostranskem prerekanju s publiko še malo prej zaničeval. Za obe pesmi pri prvi vrsti nažica telefone, da lahko z njih bere besedilo; s tem dobimo nekakšni pokvečeni, žalostno brezosebni verziji obeh pesmi, ki prevesita občutek bisa iz “tole je dobro” v “tole je definitivno preveč”.

Sun Kil Moon s svojim neumornim poudarjanjem praznine vsakdana vseskozi sporoča, da v resnici nič ni pomembno, ob tem pa včasih pozabi, da s tem razvrednoti tudi sam sebe. A prav zato čustveni vrhunci koncerta v Šiški – tisti redki trenutki, ko se Kozelek v svojem istem, zamolklem baritonu zavzame za ljubezen in obsodi sovraštvo – sijejo še toliko svetleje. Gotovo je, da Kozelek svoje ustvarjanje samozavestno dojema kot nadvse kakovostno. Z njim si opravičuje marsikatero neokusno izjavo, verjetno celo sporen nazor, in ga uporablja kot orodje za glajenje svojega ega v primežu zbledele lepote in rastočega pivskega trebuha. Čas pa bo pokazal, ali bo njegovo zbrano delo, vedno bolj in bolj neposredna slika njegovega dejanskega življenja, v prihodnje dočakalo status trajne umetnosti ali poželo le skomig z rameni.

 

 

Piše: Matej Holc