Radio Terminal V Živo
Koncertni utrinek: Patti Smith

Koncertni utrinek: Patti Smith

Edinstvenost Patti Smith je v tem, da v sebi z neizmerno lahkoto združuje več podob: androgina pesnica, ki nas prebada s pogledom z naslovnice albuma; upornica, ki si je drznila izživeti lastno inačico ameriških sanj in minirala patriarhalni panteon rokenrola; krhka dama, ki se vidno ganjena zahvaljuje za sprejem v Rock and Roll Hall of Fame. Štiri desetletja prvega koraka v glasbene vode, prvenca Horses, tega prekurzorja vsega zanimivega, kar se je v drugi polovici sedemdesetih razcvetelo v glasbenih jarkih New Yorka, je Patti Smith obeležila s serijo koncertov, v okviru katere se je ustavila tudi v ljubljanskih Križankah.

Pattijin vzornik Arthur Rimbaud je zapisal, da je življenje farsa, ki smo jo prisiljeni trpeti. Po življenju polnem vzponov in padcev, rojstev in smrti, združevanj in razhajanj, je Horses predvsem spomenik ideji, da je pot do vrha sveta tlakovana z neštetimi preprekami, brez katerih uspeh ne bi bil niti približno tako sladek, slednje pa nam nudi tudi odgovor na vprašanje, kako se ta odmevna združitev razgaljajoče poezije in za izpovedni rokenrol precej avantgardnih glasbenih aranžmajev, ki je vplivala na vzpon panka in premešala karte ustvarjanja nasploh, drži po vseh teh letih.

Odeta v univerzalnost svojega sporočila je Patti ob uvodnem klavirskem škrebljanju Glorie mladostno prikorakala na oder in potešila naša pričakovanja po nesmrtnih verzih o prisvajanju lastnih grehov, ki neposredno, brez nepotrebnih alegorij in druge navlake, udarijo v bit slehernega poslušalca in se nadaljujejo v mali priročnik upora, ki so ga posvojile vse nadaljnje generacije v želji zastaviti življenje malce drugače in spisati svoja pravila glasbenega ustvarjanja. Začetno himno individualizmu je presekal rezek prehod v refren, v katerem se je do konca izmaličena Van Morrisonova pop klasika povzpela v nedosegljive višave. V tistih nekaj sekundah, ko je tisočero grl črkovalo žensko ime iz naslova, je Patti zmagoslavno prevzela Križanke.

Brez presenečenj je bend preskočil v Redondo Beach, katere mehki reggae zvoki živijo svoje življenje v popolnem kontrastu s temo krivde ob smrti dekleta, ki se je utopilo v kalifornijskih valovih. Smrt je katalizator tudi naslednje pesmi, intimnega recitala Birdland, ki na plošči deluje kot zatišje pred nevihto, v živo pa Pattijina glas in poza postaneta poseben inštrument, ki stopnjevanje iteracije privedeta v naelektreno neartikulirano bevskanje, v katerem čutiš težo vsake izrečene besede, čeprav je morda ne razumeš, vse do katarzične implozije v šamansko psalmodijo, kjer so z mrmranjem na pomoč priskočile tudi Križanke.

V zaporedju s plošče so sledile odlične izvedbe Free Money, klasične poskočnice o pasteh materializma, Kimberly, ki jo je Patti posvetila svoji sestri, ki je ravno na dan koncerta praznovala rojstni dan, in Break it Up, upesnitve sanj ob smrti Jima Morrisona. Vrhunec prvega dela nastopa je bil nedvomno triptih Land, ki se je brez obremenjevanja z nauki in pričakovanji moralne večine prevesil v kabarejski razvrat, kjer je svoj dom našla tudi uvodna Gloria in ponovno požela huronske ovacije, ki so se nekoliko umirile šele ob zaključni žalostinki Elegie, napisani v spomin na Jimija Hendrixa, na koncertu pa posvečeni vsem prezgodaj preminulim, med drugim vsem štirim originalnim članom legendarnih Ramones, Pattijinemu možu Fredu “Sonicu” Smithu in levu Cecilu.

Patti in bend so brez premora nadaljevali s Privilege (Set Me Free) s tretjega albuma Easter in energično Summer Cannibals, med katero se je Patti znova razživela in odpihnila prah s svojih rokenrol korenin. Kitarist Lenny Kaye nas je spomnil, da letos mineva tudi petdeset let od ustanovitve The Velvet Underground in bend se je zapodil skozi venček mojstrovin kultnega njujorškega kvarteta, medtem ko si je Patti privoščila zaslužen oddih. Sledili sta pretežno akustična Beneath the Southern Cross in energična inačica edinega Pattijinega polnokrvnega mainstream hita Because the Night, redni del pa se je zaključil z vedno aktualno People Have the Power, kjer je v ospredje prišla Pattijina aktivistična plat. Za bis nam je Patti namenila My Generation, priredbo The Who, ki jo je posvojila še v času snemanja Horses. Sprva dokaj premočrtna izvedba se je hitro prelevila v vsesplošen trušč, v katerem je Patti vihravo opletala s svojo grivo, kot da šteje pol stoletja manj, in prav po pankovsko potrgala strune s kitare, nato pa vidno zadovoljna nad navdušenim odzivom občinstva še zadnjič pomahala v slovo.

Patti Smith je s koncertom za v anale ustrelila nostalgijo v hrbet in dokazala, da je vrhunska performerka, ki ji leta ne morejo do živega. Odličen zvok in atmosfera Križank sta zgolj še dopolnila odličnost albuma Horses in pričarala izkušnjo, v kateri smo prejeli več kot smo pričakovali.