Koncertni utrinek: Outlook festival 2015

The party dont start until someones throwing up on my dick

 

S to napovedjo oralnih padavin je glede na stanje publike kar precej realistično svoj nastop otvoril Jeru the Damaja.

Kar je v bistvu glavni problem Outlooka.

 

Zadeva se je začela v soboto popoldne, ko sem v banji ob Bukowskem razmišljal, ali naj glede na apokaliptične vremenske napovedi sploh greva. Seznam nastopajočih je bil odličen, akreditacijo sva imela, ampak ko Hrvati izdajo oranžni alarm za nevihte, si rečeš, jebemti, če je že med eno samo Nevihto pomrlo toliko civilov …

Na koncu sva se odločila, da se le zapeljeva do pred-nečesa Pulja. Nekaj časa sem se spraševal, ali so napisi “Reka” smerokaz ali opis stanja na cesti, potem pa se je vreme par kilometrov pred prizoriščem čudežno — čeprav glede na premočenost v živopisane mreže oblečenih žensk ob cesti očitno zelo nedavno — izboljšalo. Stopiva iz avta, si med natikanjem festivalskih bulerjev ogledava spektakel v sosednjem avtu, kjer se dva Italijana nista mogla čisto odločiti, ali jima je pomembnejše njuhanje nečesa, kar je precej bolj kot na tobak spominjalo na pralni prašek, ali simuliranje epileptičnega napada na base, ki so hreščali iz preobremenjenega fršterkerja v njunem avtu, nato pa se podava na precej dolgo pot do vhoda na festival.

 

A rabita tudi zapestnico za camping?
Ne veva, bova še videla.
Vzemita za vsak slučaj.

Ljudje, ki so delali za akreditacijskim šalterjem, so bili čisto nasprotje tistega, česar sem navajen v Ljubljani. Prijazni, ustrežljivi in predvsem dobro obveščeni. V glavnem, dragi organizatorji, dolžni ste jim povišico.

 

Po krajšem sprehodu skozi neke sorte bazni kamp, v katerem si občinstvo po res nesocialnih cenah privošči hrano, ki je dejansko dobra, in pijačo, pri kateri je v teh okoliščinah pomembna edino voltaža, sva skozi špalir ščijočih Angležev prispela do prizorišč. In na prizoriščih je bilo res kaj videti. Bila so dovolj ločena, da se med sabo niso motila, in dovolj blizu, da nisi izgubil vtisa enovitosti festivala, hkrati pa zanimivo umeščena in okrašena, organizacijsko pa prilično odlična.

Greva do pristanišča, v katerem se je ravno začenjal nastop naslovnega junaka te štorije, in porkaflek, spet ista štorija: dovolj sekretov, dovolj ograj, dovolj redarjev, dovolj šankov. Greva do nekdanjega obrambnega jarka, ki bi moral biti po vseh pravilih klavstrofobična norišnica, pa je bil zaradi res pretuhtane organizacije eno najboljših prizorišč. In tako dalje.

V glavnem, predstavljajte si koncert v Križankah, obrnite vse minuse v pluse, pa je to to.

 

Organizacijo smo pokrili, in jasno je, da je dobra. Kaj pa glasba?

Priznam, da sva bila na zgolj šestih ali sedmih koncertih, kar je za tistih nekaj ur še vedno kar spodobna cifra, ampak želel bi si iti še na vsaj enkrat toliko, pa sem poznal res majhen delček nastopajočih. V glavnem, lahko bi bil tam vse dni, pa bi še vseeno vsak večer tekal od enega prizorišča do drugega, ne da bi nabasal na koncert, ki bi ga poslušal zgolj po službeni dolžnosti.

 

Pomudimo se za trenutek še pri edini negativni stvari, na katero bi organizator lahko vplival. To je publika.

Razumem, da so odšpilane zvrsti povezane s (sub)kulturami, v katerih se mamile jé z veliko žlico, in konec koncev se mi to ne zdi nič slabega — ni ravno moja šalčka čaja, če obupno grdo prevedem angleški idiom, ampak če jim paše, zakaj pa ne.

Vseeno pa se mi zdi, da bi se lahko potrudili in privabili več publike, ki bi jo dejansko bolj zanimalo dogajanje na odru kot pa podiranje rekordov v koncentraciji zabavnih spojin v krvi. Saj ne gre za to, da bi se ob njih počutil slabo, pa tudi nihče ni bil agresiven, ampak … Ne vem, no. Navajen sem festivalov, kjer je nekoherentne nekje maksimalno 5 odstotkov publike, tu pa ne vem, a bi za to petico dodal 0 ali pa pred njo postavil 9.

Jebiga, festivalu s publiko, ki ji možgani ne delujejo, se slovensko reče Noč Modrijanov, ne pa Outlook.

 

V glavnem, festival, ki se ga splača obiskati zaradi programa, organizacije in lokacije, nekoliko manj pa zaradi publike.

Ja, o glasbi bi lahko napisal kaj več, ampak to pomeni, da zreduciram vsak koncert na vrstico ali dve, kar se mi zdi nepošteno. O atributih obiskovalk pa sploh ne bom, ker je bil menda zadnjič že opis zbranih nog v Šiški dovolj, da so vsaj tri bralke fasale vnetje žleze za profesionalno užaljenost.

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top