Glasba tretjega tisočletja je že pregovorno zmes neštetih zvokov in vplivov, vendar pa smo redko lahko priča tako radikalnemu sprehajanju med žanri, kot si ga privošči eksperimentalni ameriški trio Liars.
Skupina, ki deluje pod okriljem kultne britanske založbe Mute, je vzklila iz semena druge generacije improvizatorskih no wawe eskapad in zaobjela mogočno sporočilnost in neizprosni etos njujorške podtalne scene. Vendar pa je pri Liars za razliko od premočrtne osredotočenosti, ki je značilna za večino predstavnikov art-punka, mogoče občutiti izraziti dualizem, saj se zdi, da konstantno lebdijo nekje na pol poti med vzhodno in zahodno obalo, med umetnostjo in garažo, med znanostjo in ezoteriko. Svoje bistvo tako črpajo iz edinstvene zmesi urbanega vrveža in svobode kalifornijske puščave, prežete z meskalinskimi izleti v podzemne vrelce, kjer je za šum valov namesto školjčne lupine k ušesu potrebno prisloniti brneči tranzistor. Končni rezultat je kaotična paleta, na kateri so barve nepovratno zmešane v pollockovski delirij, tako da poslušalstvo z vsakim novim izdelkom doživi neizbežno presenečenje. Njihovo ciklično ustvarjanje se je po New Yorku in Berlinu znova zasidralo v domačem Los Angelesu in obrodilo z elektronskimi ritmi izdatno podprto ploščo Mess, katero so predstavili tudi v mali dvorani Kina Šiške.
Že ob uvodnih taktih Pro Anti Anti in Mask Maker, ki sta skozi oranžno kapuco, razmršene lase čez obraz in do konca navit sintetizator glasu v živo dobili dodatno zlovešče podtone, je bilo jasno, da gre za povsem novo zvočno inkarnacijo v nizu bendovega samoraziskovanja, zadnje čase vedno bolj prisotna elektronika pa je na koncertu vseeno malo popustila in se je odlično kombinirala z „živimi“ bobni, ki so nove stvaritve oprašili s pridihom organskosti. Serijo energičnih rafalov je presekala med oboževalci priljubljena No. 1 Against the Rush, ki je nazorno prikazala, kako enostavno se bend preliva iz divjih plemenskih ritmov, preko elektro poskoka in eteričnega skandiranja, v bolj klasično glasbeno kompozicijo.
Liars so si dovolili krajši predah šele med umirjeno Can’t Hear Well, za katero je pevec Angus Andrew pripomnil, da je vesel, da smo jo lahko slišali v živo. Nadaljevanje je postreglo z ravno pravšnjo mešanico novih in starih fraktalov uokvirjenega trušča, med katerimi velja posebej omeniti Mess on a Mission, edini singel z zadnje plošče, ki je pred dokaj indiferentnim ljubljanskim občinstvom dobil najglasnejši odziv. Redni del večera so zaključili s Plaster Casts of Everything, enim redkih ostankov pristnega kitarskega punka v njihovem repertoarju. Po krajšem, pretežno inštrumentalnem vložku z albuma Drum’s not Dead so se Liars v svojem slogu poslovili z obveznim stampedom Broken Witch.
In potem tišina, ob kateri se zaveš, kako globoko v drobovje se ti je zažrl performans, ki ga je iz sebe iztisnila trojka z odra. Pričujoči obisk Liars je nedvomno eden tistih koncertov, pri katerih ti težke note odzvanjajo v ušesih še dolgo po tem, ko je pregorel zadnji ojačevalec.
