Koncertni utrinek: Jon Spencer Blues Explosion

Jon Spencer je utelešenje sanj vseh nadobudnih mladcev, ki so v garaži kdajkoli drgnili strune in bevskali v mikrofon v upanju, da bo uporniško brezkompromisen slog življenja trajal večno. Nepoboljšljivi dirigent blatnih rifov, provokacije in hiperseksualnosti, skratka vsega tistega, zaradi česar ljubimo rokenrol, je skozi leta vztrajno nadgrajeval in širil svoj glasbeni svet, pri čemer sta mu izdatno pomagala kitarist Judah Bauer in bobnar Russell Simins, ki ju je priključil svoji viziji eksplozije »bluesa«; zadnja beseda je namerno v narekovajih, saj je Spencerjev blues svetlobna leta daleč od čiste forme in srka, prežvekuje in pljuva primesi iz vseh glasbenih predalčkov. Rodila se je šablona, ki se v pravo podobo odene šele ob nastopih v živo.

 

V katedrali Kina Šiške je kolektiv predstavil svoj najnovejši album Freedom Tower – No Wave Dance Party 2015, iskreno odo New Yorku, mestu, ki jih je vzelo v svoje nedrje in že skoraj četrt stoletja predstavlja primarno inspiracijo za urbane vinjete, polne moralnega razkroja, aligatorjev v kanalizaciji in odsevov stolpnic v lužah, v katerih ni prostora za diplomatsko držo ali Sinatrine osladnosti. Plošča je dobila ime po Stolpu svobode, najvišji stavbi v NYC, ki je vzklila na ruševinah terorističnega napada na dvojčka World Trade Centra, kar lahko razumemo tudi kot metaforo soočanja z novimi izzivi, hkrati pa kot prelet čez mitologijo New Yorka in brezkompromisen ter na trenutke tudi hudomušen komentar na stanje alter scene v letu 2015, pri čemer se Jon in ekipa ne pozabijo pokloniti niti hip hopu, ki je v mestu eksplodiral nekaj let pred formacijo benda, saj je plošča v več pogledih bolj Run DMC kot CBGB.

 

Tokratna eksplozija se je sprožila z udarno novo kompozicijo The Ballad of Joe Buck in že s prvim krikom hreščeče kitare začrtala nivo energije, s katero so se viskozne umetnije brez predaha prelivale iz ene v drugo. V skoraj neprekinjenem nizu se je detonacija nadaljevala z novejšimi izdelki Funeral, Wax Dummy in Betty vs the NYPD, ki jih je bend rafalno prestrelil s priredbo She’s On It, zgodnje pesmi še enih njujorških legend Beastie Boys. Vse skupaj je Jon začinil z nepogrešljivimi tereminskimi vložki in nas v maniri najboljšega showmana nenehno opozarjal, da gledamo in poslušamo Blues Explosion, in sicer na lastno odgovornost. Po približno dvajsetih skladbah je samooklicani funkiest man alive dodatek odprl z Do the Get Down, štartno pištolo za zaključni stampedo, ki je dokončno predramil tudi za moj okus malce premedlo občinstvo in ni popustil vse do Blues X Man, v kateri je okus po cigaretnih ogorkih brutalno odpihnil še zadnje ostanke sladkorne pene, ki je domovala v naših ušesih.

 

Jon Spencer Blues Explosion so na prvi šolski dan odpredavali prvovrstno lekcijo gonzo rokenrola in upravičili sloves enega najboljših live bendov vseh časov, ki k vsakemu nastopu pristopi s polnim akumulatorjem in na odru ne pusti zgolj dušo in srce, temveč tudi jajca. C’mon fellas, we gotta pay respect!

 

 

 

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top