Torek je in dunajski Gasometer je popolnoma razprodan; tako stojišča kot sedišča, celoten prostor poka po šivih. Kar se zgodi ta večer je težko opisati in še težje napisati. Kot velik fan Jacka Whita sem pričakoval, da bo to eden mojih ljubših koncertov, nisem pa si mislil, da pa se bo zgodilo, kar se je. Koncert mi na glavo postavi vse in postavi nove nivoje, ki jih bo težko preseči.
Predvozači Jacka Whita so tokrat new yorški Lucius, ki pa name ne naredijo posebnega vtisa, za kar pa ni potrebno skrbeti, saj jih koncert, ki sledi čez približno pol ure, do dobra izbriše iz spomina. Od Lucius res ne ostane nič.
Zavese se zaprejo in vsi nestrpno pričakujemo, da na oder pride Jack White! Ko se te malce pred pol deseto končno odgrnejo, na nas kot atomska bomba pade udarni blues »Power of My Love« Elvisa Presleya. Pristop je pravi. Novi kralj poje starega. Skladba se konča, Jack kitaro dobesedno odvrže in seže po novi. Tokrat B strani sledi A stran sedem inčnega singla »Lazaretto«. V eni uri Jack odigra deset skladb, ki se nizajo ena za drugo. Oder je Jacku Whitu peskovnik, v katerem se igra in se kot otrok, ki je ravnokar dobil kup novih igrač, nikoli ne umiri. Petčlanski band, ki ga spremlja, je vrhunski in uigran, kot se spodobi. Setliste ni, a fantje Jacku brez težav sledijo. Kaj se bo zgodilo, ko se skladba konča, še sami ne vedo, kar ustvarja precejšno napetost tako med njimi kot med publiko, ki spremlja vsak njihov gib. In teh res ni malo. Tako Jack kot tudi njegovi sobandaši zamenjajo kar nekaj inštrumentov. On se neprestano se sprehaja med električno in akustično kitaro, med »Dead Leaves and the Dirty Ground« se usede za klavir in potem nazaj za kitaro in nekje na koncu tudi za bobne. Podobno počne basist Dominic Davis, ki pri »Temporary Ground«, »Hotel Yorba« in še nekaj drugih skladbah, poseže po srebrnem kontrabasu, menja se vloga in način igranja male violinistke in pevke Lily Mae Rische, med klaviaturami se preseda Dean Fertita, strune sem in tja vleče slide kitarist Fats Kaplin, udarni ritem pa jim daje Daru Jones. Vzdušje na odru je sproščeno in iskreno. Jack svojo naklonjenost članom banda izkaže v vsakem danem trenutku in marsikoga na polno objame. Tudi interakcija s publiko je konstantna, dvorana tako neprestano poje. Zadnja skladba je »Top Yourself«, kjer nam Jack ponosno predstavi band. Zavese se zagrnejo…
… koncerta pa še ni konec. Po prigovarjanju publike Jack prikoraka na oder: »Vienna do you want more? How many songs? One, two, three, many?«. Publiki se zmeša. Potovanje se začne in na njem dobimo predstavo, ki ji ni para in ko Jack zažene kolesje tega drvečega vlaka, vedno bolj izgleda, da se to sploh ne bo končalo. Band se sicer za trenutek umiri, se zbere na sredini odra in v duhu domače kuhinje akustično odpoje in odigra »Whispering Sea« Lorette Lynn in »You Know That I Know« Hanka Williamsa.
Encore je tokrat daljši od koncerta. Dobimo dodatno uro in pol, v kateri poleg novejših Jackovih skladb slišimo tudi »Steady As She Goes« The Raconteurs in kar nekaj skladb The White Stripes. Jack koncert konča s »Seven Nation Army« in koncert pripelje do vrhunca.
Koncerta je konec. Obiskovalci začnejo odhajati, med tem pa si vsi še veselo prepevajo. Koncert Jacka Whita je praznik za rock ‘n’ roll in proslavitev le tega. Jack White is God!
