Koncertni utrinek: Garbage

Sredi devetdesetih, po tem, ko je celotna MTV generacija odraščala s prizori neurejenih jeznih mladeničev v razvlečenih puloverjih, oboroženih s polno malho svetobolja, je v rotacijo zajadrala rdečelaska v ciklamni oblekici in modrim senčilom za oči, ki je pozirala pred razpadajočim straniščem in z dobršno mero sarkazma prepevala o vplivu vremena na njeno počutje.

Morda je bil kriv paradoks angažirane odsotnosti njenega prodornega pogleda, morda naveličanost nad zapovedano pošvedranostjo, morda pa je zgolj ujela pravi trenutek, ko se žanr prevesi v post-žanr, ampak Shirley Manson je oddajala za takratno sceno neznačilen seksapil, ki je močno odstopal od trashy estetike grdega grunge kraljice Courtney Love ali (takrat še) v trenirko in znoj odete Gwen Stefani. Prepredena z zmesjo sladkobnega popa in citronske melanholije je bila ravno to, kar je najstniška publika s prebujajočimi se hormoni potrebovala, produkcija kompresiranih kitar, semplov in med vrsticami prisotnih zametkov elektronike, ki so tako značilni za Garbage, pa je prevetrila primat rezkih kitar in napovedala zvokovno bolj pester zaključek desetletja, ki je alter pripeljal v mainstream. Navsezadnje je bil del ekipe tudi Butch Vig, producent legendarnih plošč Nevermind, Siamese Dream in Dirty, ki je še predobro vedel, kako se premaguje zatohlost in postavlja nove smernice.

Pot do Kina Šiške so spremljale dežne kaplje, ki so dale vedeti, da bo Shirley ta večer še posebej dobro razpoložena, vsaj če verjamemo pesmi, ki je Garbage daljnega leta 1996 katapultirala v ospredje. Svoj prvi koncert na slovenskih tleh so začeli z dvema novima stvaritvama, Sometimes in Empty, v nadaljevanju pa so nivo visokega tlaka v dvorani vzdrževali z dokaj rutinskim sprehodom skozi hite nekega drugega obdobja, od katerih sta nekoliko presenetljivo manjkala le Queer in Androgyny. Nasploh je bil bend dobro razpoložen, ob siceršnji minimalni komunikaciji s publiko, kakršne smo deležni s strani številnih novejših zvezdnikov alter scene, pa so Shirleyjini duhoviti in aktivistični monologi, recimo, ko je pred Sex is not the Enemy v značilnem pobalinskem škotskem naglasu okrcala zadrtost Donalda Trumpa, predstavljali presežek pristnega stika, kakršnega nismo več vajeni.

Od repertoarja s še ne izdanega novega albuma Strange Little Birds so zaigrali še Blackout, sprva namenjeno soundtracku vampirskega filma, z očitnim vplivom darkerskih ikon Bauhaus in The Cure, in pa počasnejšo Even Though Our Love is Doomed, srce novega albuma in mojstrovino izpod peresa Butcha Viga, ki se ljubljanskega koncerta zaradi zdravstvenih težav žal ni mogel udeležiti. Tudi občinstvo ni razočaralo in je sodeč po navdušenih odzivih nastop energične Shirley in uigranih soborcev prepoznalo kot poslastico za ušesa in oči. Izvrsten zaključek s poskočnico Cherry Lips, edino predstavnico tretjega albuma Beautiful Garbage, je tako tudi po skoraj dveh urah prišel mnogo prezgodaj.

Najsi je bil razlog obiska nostalgija, naslajanje nad number one crush srednješolskih let ali radovednost, kaj lahko bend njihovega kalibra ponudi po več kot dvajsetih letih obstoja, lahko mirne duše rečemo, da Garbage nikogar niso pustili ravnodušnega. Poklon!

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top