Koncertni utrinek: Flow Festival 2015

Kratek pregled in refleksija glasbenega dogajanja ter izbora:

Ob pogledu na nastopajoče na festivalu je v oči hitro padla dihotomija med borno izbiro domačih nastopajočih in za slovenske razmere precejšnjim številom impresivnih tujih aktualnih glasbenih aktov, ki so jih v Slovenijo pripeljali kapitalsko očitno precej močni helsinški organizatorji. Prav tem nekaj posrečeno izbranim aktom, ki so se povečini k nam vozili z znamenitega Glastonburyja, se imajo organizatorji zahvaliti za vsaj delno zadovoljstvo obiskovalcev.

Večina prvih glasbenih nastopov na vseh treh odrih je imela skozi vse tri dni t. i. plačano vajo. To velja na glavnem odru tako za poljske The Stubs kot domače Jardier, New Wave Syrio, Torul in hrvaške Jonathan. Celo prepoznavni, zabavni in energični Edo Maajka, ki ji prvi dan nastopil kot nekakšen neuradni otvoritveni akt festivala, je nastopal pred maloštevilno publiko. Da ne govorim o peščici naključnežev, ki se je čez dan potikala okoli odrov Gallery Bar in Ljubljana Backyard, na katerih so vrteli na DJ-ji in producenti. Slika se je ob večerih do neke mere spremenila. Deloma zato, ker ponoči vse izgleda bolje (na tem mestu je potrebno pohvaliti tudi vse svetlobne inštalacije), deloma pa seveda tudi zato, ker so protagonisti večerov vseeno nabrali kar nekaj ljudi. Vendar je ob tem potrebno povedati, dapublika niti na enem nastopu ni presegala polovico prostora namenjenega njim, do prve vrste pa si se z lahkoto prebil. Vsekakor je imelo to tudi pozitivne učinke, saj je končno en festival minil brez mukotrpnega rinjenja v bližino odrov.

Že prvi dan so s svojim nastopom vse navdušili Metronomy, ki so prikazali izredno koncertno formo, ki jo najlažje razložimo s pojmi uigranost, sproščenost in vrhunski ritem. Tekom koncerta so prefinjeno preklapljali med vsemi štirimi platami in izgradili “live” zvok, ki je vso to studijsko raznolikost povezal v celoto. Njihova minimalistična organska elektronika se v živo prelije v večdimenzionalno sonično izkušnjo, ki te objame takoj na začetku in ne izpusti do konca nastopa. Drugi vrhunec festivala so vsekakor zadnji dan uprizorili Caribou. Dan Snaith je svoj “live” kvartet dvignil še na višjo izrazno raven, kot smo jo bili deležni že leta 2010 v Kinu Šiška. Zasedbi je uspelo brez posebnih digitalij pripraviti neverjetno avdiovizualno zlitje, ki so ga izmenjujoče poganjale psihedelične fuzije, organski beati, tisoči plasti ter zvočna stopnjevanja, ki so pretresla še tako umirjenega obiskovalca. Najbolj prepoznavno ime festivala, kultni Pet Shop Boys niso razočarali, a prikazali nastop nekje v območju pričakovanega. Njihov retrofuturizem ob vseh odpuljenih vizualijah ni dosegal intenzivnosti njihovega zadnjega albuma Electric, a vseeno postregal kopico zimzelenih štiklcov a la »It’s a Sin«, »Go West« itd., ki so jih na ravno pravih mestih sekali sodobnejši sadovi s prej omenjene plate. Koncert so zaključili s skladbo “Vocal”, odo rejvu, plesu in življenju.

Od preostalih bolj izpostavljenih aktov, ki so nastopili na glavnem odru, je potrebno izpostaviti dvojko oz. koncertno trojko Run The Jewels. Zasedba je močno dvignila temperaturo na sobotni deževni dan in ne preveč številno občinstvo navdušili s svojim mastnim, komunikativnim in igrivim hip hopom. Nasprotno od njih je prvi dan José González publiko s svojim intimističnim akustičnem nastopom sprostil do te mere, da bi lahko kar zadremali. Kot zadnjo z glavnega odra naj omenim kameleonsko Róisín Murphy, ki je zares zaživela šele pri zadnjih petih skladbah. Če so na najmanjšem odru Gallery Bar kraljevali domači producenti in DJ-ji, pa smo imeli na Ljubljana Backyard priložnost slišati kopico najpriljubljenejših svetovnih DJ-jev. Med številnimi matadorji klubskih podzemelj in poletnih zelenic – Derrickom Mayem, Dixonom, Âme, DJ Kozem, Reconditom – bi izpostavilDJ edicijo Bonoba, morda izmed vseh na placu celo najbolj sredinsko naravnanega. Pri njem je najbolj presenetilo ne toliko izbira precej dostopne muzike, temveč njegov dovršen nastop, v katerem je delal natančne prehode, polne smisla za spajanje glasbenega minimalizma z na videz nasprotnim pompoznim basovjem.

Čeprav so finski organizatorji nenehno poudarjali, da je Flow festival, ki v ospredje postavlja kvalitetno domačo produkcijo in lokalni utrip, smo se ob borni in žanrsko ozki selekciji domačih izvajalcev nad tem kratko malo začudili. Je pa najverjetneje tudi res, da so to Finci prepustili slovenskemu delu ekipe. Vprašanje, ki se tu postavlja, je sledeče: ali so tisti, ki so izbirali lokalne izvajalce, že kdaj slišali za slovenska showcase festivala TRESK in MENT? In če so, ter jih po možnosti celo obiskujejo, se sprašujem, kako to, da ni nastopil skorajda noben zares aktualen slovenski bend? Kje so bili Moveknowledgement, Ludovik Material, Nina Bulatovix, Čao Portorož, Karmakoma, Koala Voice, ŠKM Banda ipd.? Tudi med DJ-ji in producenti v oči bode manko npr. Žiga Murka, Kleemarja, Blaža v live izvedbi s Simonom itd.

Vse, kar smo imeli od zares relevantnega na glavnem odru, so bili New Wave Syria, ki so igrali na vročem soncu ob pol štirih pred naključno zbrano peščico vrabčkov. Človek ob takšnem domačem line-upu dobi občutek, da v novačenju izvajalcev ni bilo nekega logosa oz. neke premišljene strategije, ki bi v ospredje postavila merila, kot so kakovost, aktualnost, relevantnost in referenčnost za ta naš mali prostor, temveč prijateljski pomežik in stisk roke. Priznam, da bi lažje kot to razumel, če bi organizatorji na festival zaradi ekonomske računice (“fan baza”) povabili kakšno komercialnejšo slovensko zasedbo. To seveda ne pomeni, da se ni med izbranci znašel tudi kakšen relevanten in zanimiv akt, a že krajši prelet selekcije domačih aktov nam pokaže, da je bilo toliko aktualnih imen izpuščenih, da si ne moremo kaj, da ne začnemo tuhtati o medkolegialnem sodelovanju.

Za konec bi rad pohvalil še tehnično izvedbo, ki je vse tri dni delovala brezhibno. Zvok je bil odličen, prav tako pa so nas video kamere seznanjale z vsako najmanjšo podrobnostjo pod odrom.

 

Jan Podbevšek

 

3. DAN FLOW FESTIVALA V LJUBLJANI (28.6.2015)
Zadnji dan Flow festivala je bil rezerviran za glavne nosilce programa kot so Caribou in Róisín Murphy na glavnem stageu. Ob nedeljskem popoldanskem prihodu v Tobačna mesto, kjer se je odvijal Flow festival je bilo v zraku čutiti zelo prijetno vzdušje. Pričakovanje koncertov, uživanje v res kvalitetni hrani, srečevanje z znanci in v glavnem ugotavljanje z vsemi, da je Ljubljana res potrebovala takšno kvalitetno zadevo, ki jo bo postavila na zemljevid na eno od kreativnejših mest v Evropi. Nedeljsko popoldne sta na glavnem odru odprla domači elektronski dvojec New Wave Syria, ki poleg analognih sintetizatorjev in ritem mašin pri svojem ustvarjanju glasbe uporabljata še marsikatero igračko. Žal sta nastopila prva, tako da sta imela pred seboj tudi res maloštevilno občinstvo. Mogoče bi do večjega izraza prišla na kakšnem manjšem prizorišču in ob kasnejši uri. Nadaljevali so odlični srbski bend Artan Lili, ki prihaja vedno bolj v ospredje v naši bivši skupni državi. Nekateri njihovi klubski nastopi so postali že kultni. V njihovih melodičnih indie pesmih je zaznati vplive noise rocka, brit in elektro popa, punka ter tudi krautrockovske natačnosti. Ko to vse navežemo še na jugoslovansko novovalovsko sceno dobimo res reprezentativen bend, ki ima bogato prihodnost pred seboj. Seveda je bilo čutiti zadnji dan festivala, da bo glavno dogajanje zvečer. Po Artan Lili je nastopila Polona Kasal tudi še pred maloštevilnim poslušalstvom. Ko je počasi začela padati noč, se je prizorišče že lepo napolnilo in vsi so se premaknili k prvemu od vrhuncev večera nastopa kanadske elektro zasedbe Caribou. Caribou so nastopili v živo, kjer so predstavljali enega od boljših albumov lanskega leta z naslovom Our love. Lepa energija med množico poslušalstva, fantastična lučna slika njihovega nastopa in seveda fenomenalen nastop glasbenikov je poskrbel za enega od presežkov Flow-a. Seveda niso pozabili na enega od svojih največjih hitov Sun. Caribou je potrebno doživeti v živo in njihovi poslušalci pravijo da so iz nastopa v nastop boljši. Zaključni nastop na glavnem odru je pripadel Róisín Murphy in njeni spremljevalni skupini. Pevka, ki je postala znana v bendu Moloko je priredila kamelonski nastop. Pevka se je vedno izražala tudi kot vizualna umetnica, tako da ko ste prisotni na njenem koncertu, veste da od sebe da vedno 100%. Med samim nastopom je menjavala obleke, maske ter več čas dajala vtis, da glasbo ustvarja direktno pred vami s svojim bendom in množico s katero je umsko povezana ves čas. Pri Murphyevi je čutiti, da ji je glasba mnogo več le kot zabava. Škoda le, da ni izvedela novega hita iz zadnjega albuma Jealousy malce bolj v house izvedbi, da bi razplesala množico. Vokalno močnejša kot kadarkoli je združila v občinstvu vse od alternativcev, hipsterjev, starejših generacij…skratka v njeni glasbi lahko vsak najde nekaj zase. Po njenem nastopu se dogajanje preselilo na prizorišče Ljubljana Backyard do 3. ure zjutraj.
Dobra glasba, kreativni ljudje in nove ideje, odlična organizacija, vrhunska kulinarika, zvezdniki pomešani med občinstvom…vse to so rezultati prvega Flow festivala v Ljubljani. Upam, da bodo organizatorji nadaljevali s svojo zgodbo v Ljubljani ter da bo zadeva rastla na zdravih ekonomskih temeljih.
Vladimir Petković – Vlad

Stališče avtorjev koncertnega utrinka ne odraža nujno stališča uredništva radia Terminal.

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top