Blixa Bargeld je utelešenje karizme. Tudi ko se odkašlja, je to le delček mozaika, ki tvori nepozabno celostno izkušnjo. Nick Cave ga je pred mnogimi leti v kratkem eseju opisal kot najlepšega človeka na svetu, ki iz sebe spušča zvoke, kot da bi mu nekdo iz duše trgal osate. Legendarni berlinski bonvivant, svetovljan, intelektualec in provokator je to vnovič potrdil na ljubljanskem koncertu svoje matične skupine, zahodnoberlinskih pionirjev industrijskega hrupa Einstürzende Neubauten.
Njihova tokratna misija? Predstaviti nesmiselne stranpoti in pozabljene zgodbe prve svetovne vojne ob stoti obletnici njenega začetka in se hkrati izogniti iskanju ali definiranju njenega ultimativnega zvoka, črpajoč iz lastne hladnovojne izkušnje odraščanja v z zidom obdanemu mestu, pri čemer velja spomniti, da je bil ravno Einstürzende Neubauten prvi zahodnjaški bend, ki je po simboličnem padcu berlinskega zidu in še pred odprtjem mejnega prehoda pri Brandenburških vratih nastopil v vzhodnem delu, Blixa pa je takrat ob vztrajnem zavračanju mesijanske vloge vztrajal, da prihajajo le izza vogala in je ta del Berlina tudi njihovo mesto.
Podobno Neubautni v konceptualizirani viziji komemoracije prve svetovne vojne dojemajo enovitost Evrope in umeščenost vseh nas v skupen zgodovinski okvir, v katerem so obrobna zgodovinska dejstva in manj znane bizarnosti vojnega obdobja združili v skupek sarkastičnih opazk, obskurnih vinjet iz bojnih jarkov in kabarejskih vložkov iz varnega zaledja. Namesto zvokov šrapnelov iz prvih bojnih linij, škrebljanja bajonetov in drugih grozovitosti, s katerimi navadno povezujemo pojem vojne, smo tako pahnjeni v svet, kjer so monarhi ključnih držav v sorodu in kjer mnoge nacije za svojo himno, ta obvezni simbol suverenosti in tradicionalno manifestacijo ponosa, uporabljajo isto melodijo, medtem ko se vojna širi v skrbno usklajenem in izrazito hladnem ritmu tolkal, znotraj katerega vsak udarec predstavlja en dan vojne, v tem vrtincu postmodernega pandemonija pa – številnim metodam odvračanja pozornosti navkljub – jasno protivojno sporočilo v nobenem trenutku ni niti malo zamegljeno ali zbanalizirano.
Že od prvih trenutkov (pri takšni glasbi je težko govoriti o taktih) uvodne Kriegsmaschinerie je bilo jasno, da je nebrzdan trušč, vsesplošen kaos in destrukcijo, ki so bili v nekem drugem času v Stasijevih spisih označeni kot “zvočni efekti”, na odru zamenjal artikuliran in poetičen performans, v okviru katerega se še vedno bohoti plejada za bend značilnih glasbenih rekvizitov, kot so najrazličnejši kosi železa, cevi, elastike in bodeče žice. Zvočno podobo na aktualni turneji dopolnjuje godalni kvartet, ki je pod komando mogočnega industrijskega aparata prisiljen igrati vse prej kot klasične partiture. V opisanem vzdušju so Einstürzende Neubauten odigrali vse stvaritve s plošče Lament, ki so jih prestrelili zgolj s paranoično-apokaliptičnimi zvoki Armenie, dadaistično izštevanko Let’s Do It a Dada in zaključno Ich Gehe Jetzt, dvorana pa se je nekajkrat skoraj sesula ob Bargeldovem visokotonskem dretju, ki je lebdelo iznad zvočne podobe ki so jo včasih z minimalističnim, včasih z megalomanskim hrupom neumorno ustvarjali ostali člani podirajočih se novogradenj. Kombinacija čustvenega naboja in premišljenega neubautnovskega potenciranja obupa je med izvedbo trifazne naslovne pesmi Lament privedla do katarzičnega vrelišča, v katerem je v ospredje stopila s kančkom anarhije prepredena kritika neizbežnih stranskih učinkov, ki jih s seboj pripelje vojna.
Einstürzende Neubauten so brez nepotrebnega politiziranja in patetične sporočilnosti znova dokazali, da ustvarjajo mnogo več kot zgolj umetnost zavoljo umetnosti, kot so skozi celoten obstoj grupacije znali komentirati njihovi kritiki, dominantna Blixina osebnost in paleta mogočnih pejsažev pakiranega hrupa, s katerimi se lahkotno igračkajo izkušeni soborci izza mašinerije, pa tvorijo fascinantno kombinacijo, katere surovost je nemogoče v popolnosti zajeti na plošči. Lament je eden tistih albumov, ki jih je potrebno izkusiti v živo.
