Letošnji festival Dimensions se je tako kot že dvakrat poprej začel v velikem slogu z otvoritvenim koncertom v puljskem antičnem amfiteatru, ki je poskrbel za neverjetno akustiko ter širši kontekst. Koncert je začel nemški pianist Nils Frahm, ki je svoje sicer mirnejše kompozicije prilagodil festivalski publiki in jo tako pripravil na glasbeno pester večer. Naslednji, angleški pevec Kwabs, nas je presenetil z zelo kvalitetnim in nenavadno dramatičnim vokalom, okoli katerega je sestavljena njegova mešanica popa ter soula, ki je posredovala tudi nekaj londonskega vzdušja, na katerega se je večinoma angleško občinstvo odzvalo zelo pozitivno. Sledili so kanadski Caribou, katerih idejni vodja Dan Snaith očitno še vedno žanje uspeh plošče Swim iz leta 2010, s katero je pristopil v pravzaprav manj kompleksne ter posledično lažje dostopne vode in tako dosegel širšo ciljno publiko. Ta je v puljski Areni plesala na tako starejše kot tudi novejše, še ne uradno izdane pesmi iz prihajajoče plošče Our Love, ki bo očitno nadaljevala ta potop v repetitiven pop.
Kljub nekaj spodrsljajem so Caribou poželi zares topel odziv publike in vse je bilo pripravljeno na zaključek večera. Nicolas Jaar ter kitarist Dave Harrington, ki sestavljata tandem Darkside ,sta nam v Puli odigrala enega izmed zadnjih nastopov, saj po monumentalnem uspehu lanske plošče Psychic do nadaljnjega zaključujeta svoje sodelovanje. Njuna minimalistična in skoraj hipnotična glasba je skozi odmevajoče Jaarove vokale ter Harringtonovo spretno soliranje posredovala veličastno vzdušje, ki je bilo v mogočnem rimskem ambientu nekako postavljeno v širši filozofski kontekst, kar je njuno glasbo vsaj za trenutek naredilo brezčasno kot zidove, od katerih se je odbijala. Čeprav morata biti pri tovrstni, v veliki meri spontani in posledično zelo delikatni glasbi izredno previdna, sta koncert odigrala popolnoma profesionalno in v velikem slogu zaključila to naravnost noro glasbeno izkušnjo.
Naslednji štirje festivalski dnevi so se čez dan odvijali na plaži ter na raznih ladjicah ter se nato ponoči nadaljevali v zapuščeni trdnjavi Punta Križa, ki je zopet poskrbela za neverjetno akustiko in ambient. Že prvi večer smo si lahko ogledali legendo soul glasbe Roya Ayersa, ki nam je pri svojih triinsedemdesetih letih postregel z energijo nabitim nastopom, pri katerem je svoje največje uspešnice razvlekel v gromozanski jam session, za katerega je poskrbel njegov odlično uigran bend. Ayers nam je tako predstavil glasbo iz popolnoma drugega in že davno minulega časa in prostora, ki pa očitno vedno znova zaživi z njegovim nastopom. Priložnost smo imeli slišati tudi ameriško dekliško indie rock skupino Warpaint, ki je s svojim inovativnim zasanjanim post punkovskim rockom ustvarila potentno in dokaj mladostno ozračje, katerega odmevajoče melodije so še dolgo odmevale v naših podzavestih.
Drugi večer se je odvil z rahlim elektronskim poudarkom, saj je bil morda glavni koncert večera ravno anglež Jon Hopkins, ki je svoje fragmentirane zvočne pokrajine prekinjal z neprizanesljivimi, a izrazito pestrimi beati. Njegove sicer pogosto umirjene komade je tokrat rahlo zaostril in tako poskrbel, da smo se poslušalci stalno utapljali v njegovi glasbi, ki je v živo vseeno delovala rahlo poenostavljena. Po tej relativno naporni digitalni glasbeni odisejadi smo se lahko sprostili ob občutno lahkotnejših zvokih brooklynškega house in nu-disco dueta Metro Area, ki je s samplanjem starih underground disco hitov ustvaril prijetno nostalgično vzdušje. Za enga od zanimivejših koncertov večera je poskrbel tudi Pangaea, katerega gruv se niti za trenutek ni ustavil, temveč se je le počasi in previdno spreminjal ter nadgrajeval in tako poslušalca le redko odvrnil od plesa. Za prijeten konec večera, ki se je potegnil vse do jutra, je poskrbel Theo Parrish. Ta je glasbo večinoma zgradil okoli soul in funk samplov, ki jih je popestril s svojim vedno poskočnim miksom.
Tretji večer festivala je morda najbolj izstopal neo-soul pevec Omar, ki je z odlično uigranim bendom ustvaril neverjetno pozitivno vzdušje ter se med drugim poklonil tudi Royu Ayersu in zaigral priredbo njegovega komada ”Everybody Loves The Sunshine”. Za njim je v prav tako pozitivnem stilu nadaljeval Moodymann, ki je podobno kot Theo Parrish popestril večer s starim soulom in funkom.
Zadnji večer je med prvimi nastopila ameriška soul skupina The Internet, ob kateri smo s plaže, na kateri so igrali, lahko spremljali za oblaki skrit sončni zahod. Svoje sicer mirnejše in dokaj kompleksne pesmi so odigrali odlično, a bili morda razočarani nad manjšim številom ljudi, ki so se ob ‘zgodnejši’ uri večinoma še pripravljali na večer. Ta je bil poln velikih imen kot so Underground Resistance, Floating Points, Motor City Drum Ensemble in Nina Kraviz, a ti so večinoma morali odpovedati svoje nastope zaradi intenzivne nevihte, ki je onemogočila dogajanje na glavnih, bolj odprtih in izpostavljenih prizoriščih. Organizatorji so se sicer prilagodili razmeram in nekatere izvajalce prestavili drugam, a le redki so kljubovali katastrofalnem vremenu.
Letošnjega festivala Dimensions se je sicer udeležilo ‘le’ približno 7000 gledalcev iz petdesetih različnih držav, ki so vsi uživali v dvestotih različnih glasbenikih na enajstih različnih prizoriščih, kar je pričaralo edinstven in nepozaben ambient. Kljub na trenutke zares slabi organizaciji, pretiranim varnostnim ukrepom ter absurdno visokim cenam, je festival že zaradi glasbe, lokacije ter ljudi vreden ogleda. Zaradi razmeroma majhnega števila udeležencev je vladalo skoraj zasebno vzdušje in zares je bilo mogoče čutiti medsebojno povezanost ljudi, ki je prispevala k pravi poletni idili.
