V Šiški je 10. oktobra prevladalo mirno in počasno vzdušje. Polno skrivnostnih silhuet mojstra svetlobe, počasnih minimalističnih ritmov, dolgoveznih klavirjev in krotkega ženskega glasa. To je bila 25 let stara pevka iz Brazilije, trenutno nastanjena v Berlinu – Dominique Dillon de Byington.
Ker nisem predhodno poslušal veliko njenih del, razen odmevnejših hitov kot so “Thirteen Thirtyfive” in “Tip Tapping”, sem se veselil prvega vtisa in bil v pričakovanju prijetnega presenečenja. Ko sem prispel na koncertno prizorišče, je že bilo zapolnjeno z umetnim dimom. Dvorana je bila polna skrivnosti oz. misticizma ter pretežno ženske publike. Vzdušje se je prebudilo, ko se je prižgal glavni element svetlobne predstave, okrogla ploskva z lučmi, ki sijejo ozke, različno usmerjene snope – in prihod Dillon na oder. Občutek je bil na robu spektakularnosti in pričakovanje je bilo veliko. Kmalu po prvem komadu se je “svetleča krogla” ugasnila in Dillon se je postavila za svojo klaviaturo. Obema je hrbet osvetljeval “backlight”, ki je ustvaril podobo njune prisotnosti, a skrivnostno zakrival njuna obraza. Izgledalo je precej obetavno, kajti na različne elemente ritma, kot so poudarki, se je tudi svetloba odzvala, vendar je to skozi koncert izpadlo precej monotono in osnovno. Dillon je bila večinoma statična in obrambno skrita za svojo klaviaturo, kar nakazuje na zelo nežno in umetniško dušo. Njen karakter, kateri je bil prisoten skozi celoten “vibe” koncerta, mi je izdala med koncertom. Ko se je premaknila od svoje klaviature, je med pesmijo stopila do mene, ko sem iskal primerno kompozicijo na njeni podobi. Sklonila se je k meni in mi prišepnila na uho: ”Oprostite! Zelo sem napeta in sramežjiva, prosim ne fotografirajte me, povejte tudi drugim fotografom.” Spoštljivo sem se ji opravičil in se umaknil v ozadje.
Med poslušanjem sem razčlenjeval njeno minimalistično glasbeno osnovo z 808 sempli in precej enostavnimi ritmi. Njen DJ je sprožal razne elemente s palčkami za bobne in zaradi tega je nastal poseben “groove”, kar je nadalje omehčalo aranžma. Med temi močnimi in počasnimi kicki se je vijugal sintisajzer in klavir odigran v živo s strani Dillon. Njen glas pa je zvezal v neprekinjeno in zelo čustveno celoto, ki je mnoge od nas zazibal v nasmešek ali pa v plesno potovanje z zaprtimi očmi. Najmočnejši odziv publike je bil pričakovano pri hit komadu “Thirteen Thirtyfive”, so bile pa lepo sprejete tudi manj znane pesmi z njenega najnovejšega albuma “The Unknown”.
V celoti je bil koncert ekspresivnega značaja in precej subtilen. Vsekakor to ni razlog za neudeležitev, ravno nasprotno. Ko so dnevi muhasti in trdi, nič ne paše drugega kot pivo in mirno uživanje ob nežnem ženskem glasu, ki nas pusti prijetno raznežene.
