Včasih se zgodovina ponavlja. Včasih se minule stvari zdijo nedokončane. In včasih ponovna vstajenja imajo smisel. V luči zgornjih trditev nam je program Kina Šiške ponudil dvojni odmerek dveh nedavno obujenih reliktov iz časov, ko je bilo svobodno umetniško izražanje omejeno na obskurne luknje in tajna društva, samosvoje ideje levo ali desno od sredine pa so predstavljale miselni delikt.
Trobecove krušne peći so se vedno zdeli kot nekakšen grafit na pročelju jugoslovanske alter scene, za katerega se ne ve, kdo ga je nakracal, niti ni jasno, ali gre za umetniško šok-akcijo ali zgolj vandalizem. Na dolgo pričakovanem nastopu v bližini mesta zločina, na katerega aludira ime benda, so navdušili s predjedjo postpunk avantgarde, ki se v maniri Public Image Ltd nesramno spogleduje z dubom, na trdni podlagi funkoidnega basa in rezkih tolkal pa sta se kombinacija kaotičnih piskov kitare in saksofona ter aritmično poskakovanje frontmana Darka Begića zlila v performans, ki je v vsakem trenutku le korak stran od kabarejskega razvrata, v katerem bi se kompozicija sesula sama vase, kar kaže tako na neskončne možnosti njihove glasbene oblike kot na mojstrstvo in kilometrino udeležencev samih. Tako tudi končne, močno razvlečene pesmi Moj slučaj, ki je zvenela kot zemeljski plaz, ki počasi drsi proti vznožju hriba, ne moremo razumeti drugače kot namerni antiklimaks prekaljenih in nepoboljšljivih provokatorjev.
V kontrastu z zaključnim dejanjem zagrebških kolegov so Borghesia začeli udarno, z we are the 99% parolami in Žižkovimi sempli prežeto Shoot at the Clock!, nosilnim stebrom povratniškega albuma And Man Created God, ki je občinstvu v hipu dal vedeti, da se je kult Borghesie odel v novo podobo. Za seboj so pustili tako EBM zvok osemdesetih kot značilno video spremljavo, najradikalnejša poteza pa je zagotovo dodatek »živih« inštrumentov – fluidnega basa Jelene Rusjan, brezhibnih kitarskih vložkov Andraža Mazija in interpretativnega vokala Irene Tomažin (uvrstitev njenega glasu pod »inštrumente« je na tem mestu namerna).
Sprememba, ki na novem albumu deluje povsem organsko, je na nastopih v živo neizbežno okužila tudi krvni obtok starejših kompozicij, še posebej Tako mladi in Blato, pri katerih dodatna telesa na odru in polnejša zvočna podoba dodajo izvenzemeljsko dimenzijo statični, skoraj šamanski prezenci Daria Seravala, medtem ko se Aldo Ivančič vidno navdušen muza izza minimalistične baterije bobnov, zadovoljen v potrditvi, da se tudi po več kot tridesetih letih glasbenega udejstvovanja še vedno lahko dotakne širših množic.
Skozi raznolik repertoar so se Borghesia sprehodili preko vivisekcije grešnega telesa, emocionalne torture ter estetike totalitarizma in homoerotike, kakršne se ne bi sramovala niti de Sade in Pasolini, do venca novodobnih tem, ki kot bridka analogna budilka razblinjenih iluzij opozarja na koruptivnost kapitalizma in izpraznjenost sodobne družbe, kjer so dobički zasebni, izgube pa podružbljene. V novi preobleki so tudi legendarne himne undergrounda nekega drugega sistema Ni upanja, ni strahu, Pasto Nudo in Goli, uniformirani, mrtvi zvenele sveže in aktualno, kar je odlika zgolj peščice najboljših.
Po videnem in slišanem sodeč so Borghesia vitalen organizem, ki se nikoli ni prenehal razvijati, poleg jasno začrtane ideologije, ki naslavlja predvsem generacijo, ki ji je dovolj oblastniškega striženja ovc, pa ne smemo pozabiti, da gre trenutno tudi za enega boljših live bendov teh prostorov.
