Ko pred koncertom izveš, da je pivo na stojnici 7 evrov, in te boli gorenjsko srce, si vseeno privoščiš preplačano pivo Slalom za 5 evrov, srečaš četrt Ljubljane sredi vasice Codroipo, si morda ne obetaš preveč od koncerta.
Tudi vrsta za vstop na prizorišče je vse prej kot vzpodbudna, saj se je vila kot jara kača in ji ni bilo videti konca, so bili pa vsaj varnostniki popustljivi z vnosom alkoholnih pijač.
In v momentu, ko skozi arkado vstopiš v Villo Manin, se ti vse skupaj zdi le še oddaljen spomin. Eno najlepših koncertnih prizorišč, ki jih človek lahko doživi v bližini, na dvorišču graščine, vse skupaj deluje bolj primerno za kakšen koncert orkestra, kot pa za rock koncert, vsak ki pride tja na koncert prvič, je lahko zelo presenečen.
Množica ljudi, ki je okupirala Villo Manin, je bila ogromna, vendar se je občinstvo lepo razporedilo čez vso okolico, motila je le hišica za tonske mojstre, ki je kar močno motila pogled vsem, ki nismo imeli komolcev, da bi prišli naprej od tridesete vrste nekje.
Foo fighters so na oder prišli okrog devetih, ko še ni bila popolna tema, bil pa je problem s premikanjem naokrog, saj je bila koncentracija ljudi malo prevelika. Igrali so dve uri in večkrat povedali, da bi igrali lahko celo noč (nihče ne ve, zakaj niso), preigrali vse pesmi, ki jih pozna vsak oboževalec. Na začetku je morda malce motilo, saj niso bili ozvočeni ravno najbolje, ampak se je to uredilo že po eni pesmi, naprej pa se je vse samo še boljšalo. Celo dvorišče je poskakovalo, slišati je bilo nekaj visokih ženskih glasov, ko je Dave zakorakal na del odra, ki se je zažiral v publiko.
Mislim, da nihče od poslušalcev ni domov odšel, ne da bi si žvižgal eno od njihovih pesmi.
