Sharon Van Etten je ena od osrednjih figur bogate neodvisne scene, ki je v Brooklynu vzcvetela sredi prejšnjega desetletja, Seventeen pa izhaja v ciljni ravnini pričakovanja njene pete plošče Remind Me Tomorrow. Kantavtorica v njej poje s silno prepričljivostjo nekoga, ki je svoj glasbeni izraz kalil v drobovju velemesta, sedaj pa se – zares ali figurativno – znajde v tihi sivini obrobne Amerike, kjer je odraščal. Kaj išče, ko zre iz oči v oči svojemu mlajšemu jazu? Tega, da romantizirana različica preteklosti ni tista resnična, se dobro zaveda, ko modro sklada odo mestu, ki se spreminja. Kot pesnica, ki je ni strah razkriti svoje ranljive plati, se tokrat odloča za bolj drzen, skoraj pop pristop, ki nemudoma pritegne v svoj tok, pa tudi če je ta pod gladino še vedno predvsem otožen. Odraslo življenje je morda sivo in deževno, a tudi naše, saj ga poznamo že dovolj dobro, da tudi med neurji krmarimo odločno in spretno.