Zaslišanje: Zala Kralj & Gašper Šantl

Med popom in alternativo, med javnim in zasebnim, med domovino in tujino. Zala Kralj in Gašper Šantl, sedaj mednarodno zalagasper, 14. februarja izdajata svoj prvenec 4. Plošča na lično zasnovanem vinilu združuje njune že znane izdelke in nekaj novosti, doda še priredbi zasedb Dan D ter Glass Animals. Za tri ključne besede, ki vodijo rdečo nit plošče, okličeta ljubezen, vodo in barke. Kar zveni tako, kot ju poznamo: zasanjano, pa vendar prizemljeno. Tudi v živo, ob kavi in tortici, sta prijetna, sproščena, v kakem trenutku prikupno nerodna. Izdata, da prednaročila plošče že veselo pakirata; kakšna polovica jih je iz tujine, od tega večina iz Nemčije (“Saj jih je 80 milijonov!”). Njuna glasova je mestoma komaj slišati čez pisan šum kavarne – a njuna sporočila niso zato nič manj pomenljiva.

Radio Terminal (RT): Vajin prvi album, 4, izide ta petek. Verjetno ni naključje, da je datum izida prav Valentinovo. Sta ga izbrala bolj “za foro” – ali še verjameta v romantiko?

Zala Kralj (ZK): V bistvu na nek način je naključje, ker so izidi najine založbe vedno ob petkih. Ko smo ugotovili, da pride valentinovo na petek, se nam je zdel nekako kul datum, glede na to, da naju veliko ljudi pozna kot par. Sicer pa … Seveda verjameva v romantiko, ampak se mi zdi, da Valentinovo za naju sploh ni nek praznik. Jaz sploh nisem vedela, da je vedno na isti datum, in ga še nikoli nisem praznovala. To leto pa ga bom, ker je izid plošče.


Gašper Šantl (GŠ): Za naju je vsak dan Valentinovo (smeh). Meni se zdi krasen datum.

RT: Kaj pa romantika v današnjem času sploh lahko še pomeni? V glasbi ali izven.

ZK: Jaz mislim, da je romantično lahko marsikaj. V tem času je toliko vsega, da je mogoče romantično ravno to, da si z osebo deliš kak sprehod, si v naravi … Že to, da zvečer pogledaš nek smešen film, je lahko romantično na svoj način. Sama romantiko povezujem z naravo.

: Meni se zdi, da je za romantiko res potrebno, da pozabiš na svet okoli sebe, in da si z osebo, ki jo imaš rad, v trenutku.

RT: Se strinjam. V vajini glasbi sam najdem veliko takih občutkov – zelo pristne, človeške povezanosti. Je tak glasbeni izraz pri vama nekaj, kar sta iskala, ali je do tega prišlo spontano?

: Po moje čisto spontano. Ne znava se ravno pretvarjati, da sva nekaj, kar nisva – tako da je tudi najino sporočilo to, kar sva.

RT: Video najavo za album sta posnela v ASMR stilu (op.a.: autonomous sensory meridian response – šepetanje in drugi nežni zvoki, ki izzovejo mravljince). Ta je sedaj zelo aktualen, sploh med mladimi, ki se najdejo v teh občutkih nežnosti, bližine. Ali mislita, da je za to kak poseben razlog?

ZK: Morda ravno to, da je danes toliko informacij, ki “kričijo na nas”. Verjetno je zato tak kontrast, če slišiš nekaj tišjega ali občutiš nekaj bolj nežnega. Jaz sicer iskreno ne razumem prav dobro ASMR-ja, ker mi gre malo na živce, če kdo šepeta. Ampak ljudje vedo, da govoriva tišje ali sva bolj tiha – zato se nama je zdelo smešno, da bi to še malo potencirala.

: Moj način igranja je zelo pretiran in slab (smeh). Dejansko se ves čas smejim zadaj v postelji. So mi rekli, naj nič ne delam, pa sem že s tem skorajda zmotil posnetek.

RT: Osebno so mi vajina besedila ena izmed lepših v sodobni slovenski popularni glasbi. Zasledil sem tudi, da imata rada poezijo. Zanima me, kakšni so v tem smislu vajini navdihi.

ZK: A veš tisto, ko pozabiš vsa imena? (smeh) Mogoče meni ne pomeni toliko, “kdo”. Ko sem bila majhna, so mi starši vedno brali … Kaj je že Župančič napisal? Mehurčke! In podobne stvari. Tudi v osnovni in srednji šoli, ko smo se učili poezijo, so bili to odlomki, ki so se me najbolj dotaknili. Nasploh zelo rada berem različne stvari. Pri romanih in biografijah mi je bolj zanimiva zgodba, medtem ko mi je pri poeziji bolj pomemben jezik. Zato poezija tudi tako lepo sovpada z glasbo in melodijo. Če združiš besede in tone, lahko poveš še toliko več zgodbe.

: Jaz sicer večino časa v življenju sploh ne berem ničesar. Po moje je name najbolj vplivalo to, da so starši v umetniških vodah. Če mi je ata kdaj pripovedoval o nekem stihu, ki mu je bil zelo všeč, sem tudi jaz to na nek način začutil. Pri besedilih se mi zdi pomembno samo opazovati svoja čustva – kako reagirajo na neko sosledje besed. Včasih lahko dve besedi zamenjaš, pa so občutki drugi.

RT: Na albumu pa imata besedila razdeljena na pol: prva stran je v slovenščini, druga v angleščini. Sta že razmišljala, v katerem jeziku bosta ustvarjala v prihodnje?

ZK: Za angleščino sva se odločila, ker sva oba imela od nekdaj željo, da bi ustvarjala avtorsko glasbo tudi v angleščini. Čeprav je tujina zelo dobro sprejela slovenski jezik v najinih pesmih, se nama je zdelo, da bi ljudje morda lažje razumeli slovenske pesmi in bi jim bile še bliže, če bi slišali pesem v angleščini in ugotovili, na kak način se izražava. V tem procesu pa sva ugotovila, kako blizu nama je slovenščina in koliko raje ustvarjava v njej. Sedaj začenjava spet pisati v slovenščini. Zagotovo bova pa kdaj spet napisala angleško pesem. Nekatere pesmi so preprosto za slovenščino, druge pa za angleščino.

Izven izleta na Evrovizijo sta Zala in Gašper v tujini doslej nanizala nekaj samostojnih koncertov, nekaj pa tudi nastopov na t.i. showcase festivalih – predstavitvenih festivalih za mlade izvajalce. Tako sta obiskala ne le sosednji Dunaj in tamkajšnji Waves Vienna, temveč tudi ruski Moscow Music Week in nizozemski Eurosonic Noorderslag. Pri nas to vlogo izpolnjuje festival Ment, ki je Zalo samo prvič pripeljal v Ljubljano leta 2018, leto zatem pa sta tam nastopila še skupaj. Pravita, da tovrstni festivali sami po sebi niso najbolj izvajalcu prijazni, saj je veliko obiskovalcev precej “poslovno naravnanih”. Vendar pa se jima zdi Ment primerljiv – v mnogo pogledih pa celo boljši – od tujih vzporednic, saj je vzdušje odlično, organizator pa zelo dobro razume potrebe obiskovalca. Zdaj, ko prebivata v Ljubljani, sta se na letošnji izdaji oglasila kot poslušalca, Gašperjev najljubši nastop pa je odigrala domača sintetična pop četverica Futurski. Smiselno torej, da ju povprašamo še o stanju slovenske glasbene “scene”.

RT: V neki slovenski “popularni alternativi” se mi zdi, da se bendi veliko družite, srečujete. Imam pravilen občutek?

ZK: V bistvu je zelo fajn. Kolikor sem jaz do sedaj imela priložnost spoznati slovensko glasbeno sceno, so vsi zelo prijazni, sprejemajo nove glasbenike, jim pomagajo, svetujejo … MRFY na primer organizirajo “džem sešne”, na katere povabijo tudi čisto nove izvajalce. Tam potem skupaj igrajo, fajn je videti, da nekdo dejansko uživa v glasbi, da ni to samo nek alkohol in droge. Mislim, tudi to je (smeh). Ampak še vseeno je osrednji dogodek ta džem, v katerem vsi res uživajo. Pred vsem tem si nisem mislila, da so slovenski glasbeniki tako … Če sem iskrena, sem mislila, da so bolj egoistični. Sedaj pa se mi zdi, da vsi želimo najboljše drug drugemu.

: Dejansko sva v tem trenutku v super odnosih z izvajalci od alternativnih do najbolj pop bendov. Še taka imena, ko bi si marsikdo mislil “to pa je res čudno”. Sedaj se nekaj kuha z MRFY, ravnokar sva tudi naredila kolaboracijo z Dravle Records. Zdi se mi, da občasno še Poskočni muzikanti “fangirlajo” na najine komade (smeh).

ZK: Tisto je z Matter, ne MRFY. Da ne bo kdo mislil, da imava z njim načrtovano sodelovanje, za katerega ne ve (smeh).

RT: Zanimivo mi je bilo videti to vajino sodelovanje z Dravle Records. Kako je prišlo do tega?

: Ko so Valovi bili še zelo sveži, sem jaz šel z Jovičem prvič na kavo. Dobro sva se ujela, on zna tudi zelo dobro navdušiti človeka – in tudi mene je. Zatem smo bili na vezi, prišla je želja za ta komad in so naju poklicali. Posnela sva ga v sobi in jim poslala posnetke. Tudi sicer se niti ne sprašujeva o tem, s kom bi si naju ljudje predstavljali sodelovati ali kdo bi bil najboljši naslednji partner. Če je dobra pesem, je to to.

RT: Komad nosi naslov Ubijalci sanj. Vidva sta se v dveh letih dokaj hitro vzpela od začetka do tu, kjer sta danes. Sta se na tej poti tudi sama soočila s kakšnimi “ubijalci sanj”?

ZK: Vsak dan se soočaš z ljudmi, od katerih kakšni ne verjamejo, da ti bo uspelo, drugim se ne zdi dobra ideja. Ker sva zdaj v letih, ko naj bi študirala, se marsikomu ni zdelo prav, da ne študirava, ampak raje delava glasbo. Dolgo sem se počutila prav krivo, da si želim delati kdaj tudi to, kar naj bi si sicer želela delati čez pet let. Bila sem celo na točki, ko bi skoraj pustila vse samo zato, ker bi naj sledila neki predpisani poti. Ljudje ti bodisi ne privoščijo, bodisi si zate čisto dobronamerno predstavljajo nekaj drugega. Kot reče Tunja v videospotu, si lahko ubijalec sanj tudi ti sam – kar se je tudi že zgodilo in se dogaja. Pri tem je pomembno, da se obkrožiš z ljudmi, ki ti pomagajo te ubijalce sanj spregledati in pozabiti.

Za Zalo in Gašperja se je v preteklih dveh letih torej spremenilo marsikaj. Nastopila sta na EMI in Evroviziji, podpisala pogodbo z založbo Universal, postala širše prepoznavna. Negativna plat vsega skupaj, pravi Gašper, je pogosto bolj poslovna usmerjenost interakcij. Pozitivna je večja finančna neodvisnost; kot kontrast omeni enega njunih prvih koncertov, pred katerim je svoje zadnje premoženje porabil za MIDI kontroler, da sta sploh lahko nastopila. Največja prednost pa je, da ju ne skrbi doseg, ko izdata nekaj novega, saj je veliko ljudi že v pričakovanju.

RT: Verjetno pa s prepoznavnostjo dosežeš tudi neko čisto drugo sfero. Vprašal sem se, ali se kaj pojavljata tudi v rumenih medijih. Sta slišala kakšen trač o sebi – resničen ali neresničen?

ZK: Jaz sem pred kratkim zasledila nek članek, ob katerem mi ni bilo najbolj prijetno. Očitno je bilo, da je nekdo, ki pozna moje starše, napisal nekaj o njih, kar naj bi jaz rekla, kar mi res ni bilo okej. Z izjemo tega pa vsi taki “trači” izvirajo iz nečesa, kar sva dejansko rekla. Še vedno je butast občutek, ko nekaj rečeš, rumeni mediji pa to spremenijo v nekaj čisto drugega. Zdaj tega  ni več toliko, v obdobju EME in Evrovizije pa je bilo tega ogromno. Enkrat sva šla na pošto in se odločila pogledati vse revije – in dejansko sva bila skoraj na vsaki naslovnici. Tisto je bilo kar smešno.

: Pa še to so vzeli slike kar z instagrama.

Vse kaže, da dvojec svojo slavo sprejema lahkotno in prizemljeno. Tudi če ljudi zanimajo podrobnosti njunih osebnih življenj (“kaj ješ za zajtrk, katere serije gledaš, če se oblačiš pisano ali črno”), Zala in Gašper na to gledata z razumevanjem. Prav odsotnost vsake drame in nastopaštva je tista, ki ju na aktualnem platnu domače popularne glasbe dela posebna. In tako njuna barka pluje naprej – po mirnem morju.

RT: Album je torej tu. Napovedala sta nov videospot, koncerta v Ljubljani in Mariboru – kako pa naprej?

: Seliva se v bolj mirno mesto. Vzela si bova več časa zase, več časa za pisanje pesmi. Veseliva se, da bova spet pisala v slovenščini. Kaj še?

ZK: Najprej izdaja albuma, potem bova razen teh dveh naredila še nekaj koncertov v ostalih slovenskih mestih, ki jih bova napovedala kmalu. Nato greva pa nazaj ustvarjat, da lahko potem spet izdava nove stvari (smeh).

: Zdi se mi, da če pozabiš živeti svoj sanjski lajf – lajf, ki te navdihuje – zelo težko ustvarjaš. Če se osredotočiš na to, da bi bil samo produktiven, ti to včasih vzame toliko inspiracije, da si potem najmanj. Manj, kot če bi si rekel: grem v naravo, grem na morje, fajn se bom imel. Pomembno je, da delaš stvari, ki si jih želiš. Če je lep dan in si želiš ven, greš ven.

Zaslišuje: Matej Holc