Zgodnji privrženci avstralskega psihedeličnega projekta Tame Impala se šalijo, da se je ciljna publika zasedbe od njenega začetka do danes spremenila iz zapohanih samotarjev v hipsterske influencerje s Coachelle. In nekaj gotovo drži: vesoljsko kitarski umotvor Kevina Parkerja je kljub neumorni predanosti glasbi iz albuma v album zavzemal vedno bolj pop obliko. Vendar pa je Parker sam s tem ostal razpet med vlogi odmaknjenega genija in rokenrol superzvezdnika. Za pripravo naslednika prebojnega Currents, ki je izšel poleti 2015, si je vzel skoraj pet let, ob tem pa se soočil prav s tem poglavitnim človeškim prekletstvom: neizogibnim potekom časa. Nastali izdelek, The Slow Rush, je tako celostni paket, vsebinsko osredotočen na minljivost, ki kot črv v srži naše zavesti zavzema nešteto pojavnih oblik. S številnimi od njih se srečamo tudi tu: strah, negotovost, žalost – predstavljene skozi tok misli avtorja. Ta se prepisa čustev v jezik glasbe še vedno loteva s piflarsko natančnostjo, pri čemer mu kot orodje služi izpiljen, mehko oblazinjen občutek za pop pesem. Plošča se začne v skoraj disko slogu, a na način, ki je domač tudi Daft Punk: uvede retro vajb, ki s sodobno produkcijsko čarovnijo nekako obvisi v oblaku brezčasnega. Najbolj markantni so že znani singli. Borderline, Lost in Yesterday ter It Might Be Time s tem namenom zagrabijo vsak svoje spevno sredstvo: uglajeno strukturo, prepletajoče poskočen ritem ter nadzemeljski sint rif. Potem je tu še čustveno intenziven Posthumous Forgiveness, katerega morje sintetizatorjev se izkaže kot reprezentativno za velik delež plošče. Medtem ko refrene tistih bolj kompaktnih pesmi odlikujejo prijetno preprosti pop prijemi, glavnina namreč diha in se preliva kot pesek na naslovnici – pesek časa, če hočete. V zadnji tretjini vitalne basovske linije album stopnujejo do mogočne postavitve zaključnega One More Hour. Tu se zdi, da avtor svojo krhkost končno sprejme kot krepost in se otrese strahov glede prihodnosti. Vsem ostalim pa nam za lastno soočanje preostane prav ta ura glasbe: The Slow Rush.
Matej Holc
