Plata tedna: Pearl Jam – Gigaton

Kitarska institucija Pearl Jam, ena poglavitnih skupin grunge scene devetdesetih, ostaja neomajna tako s stališča vitalnosti kot kakovosti. Po sedmih letih, daleč najdaljšem premoru med studijskima ploščama doslej, je nov udarec še toliko težji: Gigaton. Že post-punkerski prvi singl Dance of the Clairvoyants je napovedal svež veter v seattleskem štabu, ko je instrumentalno zagnanost dopolnil z nežnim elektronskim pridihom, Eddie Vedder pa je na ogenj prilil še eksplozivno izraznost, ki sliči na razigrane trenutke Davida Byrnea. Kitare so ostre, a imajo prostor dihati; vsemu v studiu preživetemu času navkljub produkcija izpade surova. To pristaja pesmim, kot je živalska Superblood Wolfmoon, kjer Vedder kar prekipeva od odrezave jeze. Nasploh prednjačijo značilno pearljamovske, a dokaj garažno uprizorjene rock divjačine, izmed katerih najprivlačnejši refren ponudi prepričljivo razgrajaški Take the Long Way. Že uvodni Who Ever Said bi lahko stal ob boku kakšni Brain of J. – le da je s svojimi petimi minutami trajanja pač znatno daljši. Kasneje na plošči čez to črto posegajo le umirjeni komadi, ki nudijo zvočni, ne pa nujno tudi vsebinski kontrast prej omenjenim. Večina besedil namreč nosi vsaj družbeno angažiran podton, nekaj pa jih je kar neposredno političnih, denimo grungersko masten Quick Escape, ki pred dolgo roko kapitalizma zbeži kar na Mars. Pri tem še zdaleč ni edini, saj reference na Trumpovo agendo poneumljanja niso nič kaj prikrite, s predzadnjim Retrograde pa si skupina privošči celo fatalistično žalostinko za ob tabornem ognju. Kot marsikatera glasba, ki do nas prihaja te dni, se Gigaton tako zdi nadvse primeren za negotove trenutke, ki dišijo po apokalipsi. A ne pozabimo – resničnost, ki je takšna čustva navdihnila in izoblikovala, ta dušeča geopolitična klima, je bila tu že pred pojavom pandemije. Res je, od Pearl Jam v letu 2020 morda več ne pričakujemo, da bodo čisto prenovili svojo glasbo ali z njo rešili svet. Je pa zato toliko lepše, da nam vsakič znova ponudijo oporno točko v glasbeni obliki, ki samozavedanje opremi s pristnim, na koncu vselej optimističnim sporočilom povezanosti in solidarnosti.

Matej Holc