Nick Cave je svojo sedemnajsto ploščo, Ghosteen, naznanil nepričakovano, tik pred izidom. A kdor njegovo glasbo spremlja, ve, da nič okoli nje ni naključno. Tako je tudi Ghosteen plod premišljenega pristopa, zvezno nadaljevanje in nadgradnja doslej slišanega. Po Push the Sky Away in Skeleton Tree zaključuje albumsko trilogijo, ki je prinesla razblinjanje melodije in pripovedi v prid atmosfere in simbolike. Premika se počasi, otožno, pretaplja globoko žalost v pritiske klavirskih tipk. Duhovi plavajo nad celotno ploščo, svojo obliko najdejo v frekvencah analognih sintetizatorjev, ki vodijo nežno eterične zvočne eksperimente in ustvarjajo temačno vzdušje. Cave ob tem poslušalcu ostaja blizu, njegov glas se razorožujoče trese, ko bolj pripoveduje kot poje, bolj slika kot pripoveduje. Njegove prispodobe so obupane, občasno domala apokaliptične, a hkrati si dovoli tudi neposredno izraženo nežnost, celo optimizem. Ko njegov glas zviša register in se previdno povzdiga v višave, ga dopolnijo spremljevalni vokali, ki mu dajo zveneti skoraj sakralno – a atmosfera ostaja uničujoča. V slikovitih podobah pesmi, še bolj pa v vseprisotnih temah žalovanja in izgube, je težko ne slišati odmeva smrti Caveovega sina Arthurja. Hkrati pa poezija tu išče in najde izhode v osebnih inačicah vere in upanja. Fantazijsko načičkan svet naslovnice dobi v luči tako težkih čustev nekoliko strašljivo konotacijo. A s tem, ko nas Cave skozi glasbo sooči z lastno smrtnostjo, nas sočasno tudi nekako pomiri – zato, da lahko pomiri tudi sebe.
Matej Holc
