Plata tedna: Klinika Denisa Kataneca – Jada Jada

Zdi se, da Denis Katanec stalno preoblikuje nosilce svojega glasbenega izražanja. Od začetka ustvarjanja je tako nastopal že z bendoma Felon in Okanagan LTD, nato kot solo izvajalec, zadnjih nekaj let pa vztrajno gradi Kliniko Denisa Kataneca. In tudi če ta zasedbeni nemir lahko razumemo kot odslikavo čustvenega nemira v njegovi glasbi, ostaja njegova celokupna diskografija vseeno jasno zvezna. Pesmi na prvem albumu Klinike, naslovljenem Jada jada, namreč nosijo nezgrešljiv pečat – tako silne in srčne melodije bi težko pripisali komu drugemu. Na tem področju je Katanec pravi mojster, ko vztrajno obrača glasovne ovinke, ravno prav naelektrene, da ohranijo neposrednost, a vsakič znova pritegnejo. Nekatere izmed najboljših pesmi njegove kariere tu tečejo in se komaj ustavljajo, kot pravi hudournik akustične kitare in glasu, ki se trese in lomi na vsakem zavoju. Res v smeri, ki jo je nakazal že lanski EP Rode, zvenijo nekoliko bolj polne – bendovske pač. Za občasno divje, a vselej tople folk rokerske izpade, ki služijo kot sočasna podpora in kontrast vsebinski negotovosti, so odgovorni Branimir Norac, Karlo Cmrk in Vinko Vujec, na plošči pa Kliniko z violino in vokalom podpre še Eleonora Hill. Glasbeno odlično podkovan bend je v primerjavi s koncertno slišanim še razmeroma obrzdan, kljub temu pa plošča več kot izpolni, kar je obljubil februarski nastop na festivalu Ment. Tu je skupina, ki dobro ve, k čemu stremi, na njenem čelu pa pisec pesmi, ki je dokončno ujel svoj slog. Lahko bi celo rekli, da mu je znotraj njega udobno – če ne bi s tem razvrednotili, kako neudobno je Katancu zares znotraj čustvene izkušnje, ki jo opeva. Zato pa kot vrvohodec na tanki črti med lepoto in bolečino še naprej niza ranljive verze in neprijetne uvide, ki se proti koncu plošče še stopnjujejo od bolj jedrnato izraženih v tiste nežnejše, hkrati pa najbolj srce parajoče.

Matej Holc