Khruangbin, houstonski trio s tajskim imenom, tvorijo glasbeni zanesenjaki posebne sorte. Taki, ki jim ni dovolj, da svoje najljubše žanrske obskurnosti z vsega sveta zbirajo v raznih spletnih plejlistah. Ne, njihova naklonjenost je dovoljšna, da poprimejo za instrumente in prepričljivo, pa vendar svojsko zlivajo slišano še v obliko avtorskih komadov. Pri tem zasedba na svoji tretji plošči, Mordechai, zveni čisto udomačena v sodobni psihedeliji, ki jo tako ustvarja. Kitara in bas vseskozi nizata lahkotne linije, ki si kljub razgibanosti ne kradejo prostora, duši pesmi pa pustijo dihati. Najkasneje takrat, ko se dinamičen, a trpek funk preobrazi v lahen organski dub, si zasedba vzame ves čas, ki ga potrebuje. Na širnih vetrovih, s katerih Khruangbin pobira svoje vplive, Mordechai nato jadra kot ujeda z naslovnice. Da so planjave še nekoliko boj pisane, pa so prvič skoraj vse pesmi na albumu dograjene tudi z vokali, ki jih prispevajo vsi člani benda, segajo pa od skoraj šamanskih medmetov do polnopravnih besedil v številnih jezikih. Hibrid glasbe večih celin, videne skozi prizmo raziskovalcev in zbirateljev, ki ločene entitete na videz brez napora spajajo v izjemno skulirano celoto.
Matej Holc
