Plata tedna: Jeff Rosenstock – NO DREAM

Zdi se, da Jeff Rosenstock preprosto ne more napisati pesmi brez zajetnega melodičnega kavlja. Njegova četrta solo plošča, NO DREAM, resda odpre z razgrajaškim komadom, dolgim manj kot minuto – a sočasno s porcijo eksplozivnih kitar dobimo že tudi koncentriran okus pop punk sladkobe, ki nas čaka v naslednjih 40 minutah. Nemalo najučinkovitejših kompozicij se tu prične zadržano, kakšna skoraj pridušeno, a slej ko prej pokažejo svoj pravi obraz. Kako sploh napišeš tako izrazito, a sočasno subtilno vokalno linijo, kot jo premore ***BNB – in jo nato preliješ še v pristno absurdnost speva o tegobah turnejskega življenja? Produkcija je presenetljivo mastna, sploh v primerjavi z Rosenstockovim drugim aktualnim bendom, odličnim Antarctigo Vespucci. Tam prevladujočega sintetizatorskega vpliva slišimo tu le za vzorec, nadomesti pa ga surovost v zvoku (besni ritmični rafali v Scram!) in vsebini. Kakšne od slišanih osebnih resnic so namreč dovolj neprijetne, da mejijo na fatalizem, denimo The Beauty of Breathing. Tam Rosenstock ob rifu, ki sumljivo spominja na Zmelkoow uspešnico Primavera, ugotavlja, da meditacija zanj ne deluje – na koncu pa cinično zakliče: “and that’s why I’m so fucking sad!” Vprašljivo je, ali je tovrstno razmišljanje “pravilno”, pa vendar tako plakativno vihtenje čustvenih zastav učinkuje prav zaradi svoje neposrednosti. Nekako tako bi lahko zvenel tudi Frank Turner, če bi ostal zvestejši svojim (hard)koreninam, sočasno pa si priznal, da smo globoko v sebi vsi tesnobni in sebični, le izražamo to na različne načine. In Jeff Rosenstock je za svoj nemir našel odličen odliv: triminutni spevni udarci, male punk himne frustracije in upora.

Matej Holc