Plata tedna: Jason Isbell and The 400 Unit – Reunions

Jason Isbell je v rodnih Združenih državah že pravi zvezdnik. Kako tudi ne, saj je vendar en od tistih kantavtorjev, ki vzame pristno ameriška sredstva, jim pritisne lasten pečat, za povrh pa svoje pesmi dodela v osebne pripovedi, ki nemudoma zadanejo. Če to zveni, kot da bi ga po vseh pravilih lahko uvrstili ob bok največjim, to seveda ni daleč od resnice. Ni naključje, da sta ga že pohvalila tako Bruce Springsteen kot John Prine – tudi Isbellova krepost je namreč predvsem srčnost. Osebne tegobe, tudi najgloblje strahove, razgalja z elegantnim, a v pravih trenutkih izraznim vokalom, ki o pristnosti doživljajev ne pušča nobenega dvoma. Svoj opus že dobro desetletje gradi tako na solo ploščah kot teh, pri katerih sodeluje njegov bend The 400 Unit. Slednji na najnovejšem izdelku, Reunions, zakuha doživet pristop k alternativni country glasbi, kjer v gosti ozračju domala čutimo soparo ameriškega juga, od koder izvira. Ob uglajeni ritmiki svoje mesto najdejo predvsem zvončkljajoče kitarske linije in umestno plasirana violina, ki celoto pogosto potopijo v občutek nežne mehkobe. Vendar pa zna The 400 Unit tudi spodobno zaropotati, denimo v optimističnem Be Afraid, katerega rokerski zagon spomni na še ene junake atmosferične americane, The War on Drugs. Na koncu se zdi, da se trojica najbolj neposrednih pesmi na Reunion najde v srčiki albuma – Overseas, Running with Our Eyes Closed, River. Kdor o svojih negotovostih piše tako razorožujoče, skoraj bogaboječe, kot lahko slišimo tukaj, nekega dne najbrž pogleda sam vase in vidi dušo, tako prostrano kot siv horizont na naslovnici.

Matej Holc