Plata tedna: Isobel Campbell – There is No Other…

Štirinajst let je minilo, odkar je Isobel Campbell izdala svojo zadnjo solo ploščo, strašljivo nežno Milkwhite Sheets. Škotska kantavtorica in čelistka se je v glasbi uveljavila kot članica kolektiva Belle & Sebastian, nato se je usmerila na samostojno pot, pripravila pa tudi nekaj albumskih sodelovanj z Markom Laneganom. Še danes domuje v Los Angelesu – in tako je edino primerno, da svoj povratniški album odpre s pesmijo, naslovljeno City of Angels. Tu seveda ni slišati nobene kalifornijske prevzetnosti, le komad kot iz spalnice. Njegovi orkestralni poudarki nakažejo, kaj nas čaka: žanrski potpourri, prijetno barvit kot psihedelična naslovnica, v katerem osnova ostajata akustična kitara in glas. Slednji svoje note vije tako pritajeno, da vsaki pesmi vnaša avro blagodejne mehkobe, s katero še samozavestnejši komadi, denimo Ant Life, ostajajo nežni. Priredbo Toma Pettya, Runnin’ Down a Dream, boža zadržan elektronski podton, le en od elementov tukajšnje zvočne odprtosti. Avtorica si v duhu sprejemanja sveta dovoli celo tako očitno osladne naslove, kot je Rainbow, ki se skoraj razigrano ziba v svojem zaljubljenem zadovoljstvu. Splošno vzdušje plošče se tako iz pesmi v pesem razvije v dodelane, življenje opevajoče uvide, kjer sta The Heart of It All ali Hey World pravcati mali hipijevski himni, sploh ko slednja vključi še soul spremljevalni vokal. Tudi ko se There Is No Other v drugi polovici umiri in vrne v lahkotna, prijetna kitarska ubiranja, diši po talečem se snegu in pomladnem prebujanju. Tako preprost je lahko občutek za vsakdanjo lepoto sveta okoli nas.

Matej Holc



Scroll to Top