Pot do Miss Anthropocene je bila dolga in trnova. Grimes je z novo glasbo po koščkih izzivala že več let, vmes izrekla kakšno krepko na račun svoje založbe 4AD ter se zaradi svojega zadnjega razmerja znašla v neprijetni medijski luči. Ko so singli z nove plošče končno pričeli kapljati na splet, so na prvo žogo le delno potegnili: manj spevni kot Visions, manj udarni kot Art Angels, Delete Forever pa s svojim samplom akustične kitare itak zveni kot Wonderwall 2. A glej ga zlomka – po letih šraufanja in preobračanja je Claire Boucher iz vse te zvočne raznolikosti vendarle skovala zvezno zaporedje, svoj osebni gnev pa zlila v temačno pop ploščo s srcem, težkim kot svinec. Njen naslov razkriva, da je Grimes s svojim samozavedanjem še zmeraj tri korake pred hejterji, sočasno pa zna iz situacije iztisniti še dobro besedno igro. Potem niza markantne komade kot za šalo; že uvodni So Heavy I Fell Through the Earth poslušalca nemudoma potegne čez mejo svojega dogodkovnega obzorja. Violence je zapakiran v pravi elektro pop hit z nezadržno pulzirajočim basom, ki preide v nahajpan drum ‘n’ bass 4ÆM. Take pesmi izpostavljajo ponotranjen kontrast Grimes med prikupnim in grozečim, poigravanje z žanri pa ostaja v kontekstu darkerske zamaknjenosti, ki primarno odlikuje ploščo. My Name Is Dark ter You’ll Miss Me When I’m Not Around prineseta zametke numetalskega hrupa, kakršen je zaznamoval iz plošče žal izostali prvi single We Appreciate Power. Kakšne izmed pesmi se tokrat zdijo skoraj otročje preproste, pa vendar produkcijsko tu ni nobenih bližnjic; vsak korak je narejen s premišljeno domiselnostjo, kar le še potrdi skoraj naivno optimističen zaključek z IDORU. Miss Anthropocene je #mood, je brezsramna izposoja in predrugačenje idej in podob, je nastavljanje ogledala milenijski obsedenosti s smrt(nost)jo in iskanjem utehe v brezglavi zabavi. Glasbeno pa Grimes najdemo tam, kjer še zmeraj goji tudi svojo vizualno podobo: na ločnici med futuristično strašljivim in retro kičastim.
Matej Holc
