Plata tedna: Fiona Apple – Fetch The Bolt Cutters

Čisto za začetek, ker itak ne moremo mimo tega: nova plošča Fione Apple je ena tistih redkih, ki ji je na portalu Pitchfork pripadla čista desetka. Pa ne le tam, blesteče ocene kar dežujejo, po seštevku na strani Metacritic je Fetch the Bolt Cutters trenutno celo najbolje ocenjen album vseh časov. Lahko za kakšno ploščo rečemo, da je popolna, da si tako enoglasno brezmadežne ocene tudi zasluži? Gledano objektivno: verjetno ne. Gledano osebno: zagotovo. In če kaj, je Fetch the Bolt Cutters brezkompromisno osebna plošča, prelita neposredno iz najbolj bolečih sinaps na magnetofonski trak, brez olepšavanja. Ropota v ritmih razštelanih predmetov, ki služijo kot tolkala. Kitice prekinja pasji lajež. Verzi se vijejo v neštetih besedah, tako premišljeno nanizanih in pronicljivih, da skoraj pozabimo na refrene in njihove genialno preproste melodije. Klavir v svoji jezno odsekani izraznosti oponaša kabarejski zanos, sočasno pa avtorica s tresočim se glasom in neomajno odločnostjo zanika neizogibnost vsega slabega v svetu. Njen razpon seže od zamaknjenih balad do razjarjenih izpadov, v Rack of His njen glas dobi hrapavo soulovsko moč, v Heavy Balloon pa z bolečo nežnostjo oriše najgloblje pritiske depresije. Pa vendar se pesem v refrenu znova razraste v notranjo krepost – ker je to edini način, da preživi. In ne le preživi, temveč o tem govori, neposredno in surovo, pa tudi v prispodobah znanosti in spiritualnosti, ki vsakič znova služijo predvsem kot odliv pristnih, silnih čustev. Saj bi nam bilo lahko jasno že po naslovu: Fetch the Bolt Cutters je tih izraz ponotranjene jeze, žalosti, tesnobe – sočasno pa do vrha poln volje se končno osvoboditi in živeti po svojih pravilih.

Matej Holc