Za svojo dvanajsto ploščo – drugo “redno”, odkar je iz Bandcamp solo fame prestopil k založbi Matador – Will Toledo odvrže kitaro. No, ne zares odvrže; le v veliki meri odloži na stran. V svoji produktivni lo-fi mladosti se je že posluževal žanrsko raznolikih pristopov, Making a Door Less Open pa je njegov prvi studijski izdelek, ki nosi primarno elektronski prizvok. Kot kaže, gre za “sodelovanje” s šaljivim elektro projektom 1 Trait Danger, ki ga je skupaj s Toledom zaštartal Car Seat Headrest bobnar Andrew Katz. Hej, še Toledova nova odrska persona s plinsko masko in LED očmi nosi ime Trait! Sprva predstavljen Can’t Cool Me Down še kaže nekakšen čudaško lahkoten priokus, brez značilno kričeče nujnosti ali nazobčane distorzije. Izkaže pa se, da večina pesmi s plošče obstaja (in že od začetka izhaja) v različnih verzijah; njihovo zaporedje in izvedbe se glede na medij – CD, plošča ali digitalna izdaja – celo razlikujejo med sabo. Hymn se na vinilu tako trese kot atmosferična balada, v svoji remiks različici pa postane skoraj instrumentalna elektro pokalica. Deadlines na fizičnih izdajah obstaja v eni, na spletnem albumu pa v dveh variantah. Ste že zmedeni? No, če nič drugega, čez ves ta kaos sijejo Toledova ambicija, kameleonska prilagodljivost in igriva želja po glasbeni inovaciji. Že samo drug singl Martin tako prinaša: čudovito razštelane bobne, nalezljiv skoraj refren, saksofonski vložek in zračen autotune finiš. Vse se samo potencira v besnem Hollywood, odzivu na sprevrženost akterjev zabavne industrije, kjer svoje mesto najdejo masten rif, namenoma atonalni trenutki, vokalna igračkanja in kratkomalo tuljenje. Avtor sam pravi, da gre v osnovi za folk pesmi, ki opevajo mnogim ljudem pomembne teme: jezo na družbo, bolezen, osamljenost, ljubezen. In pri vsej hibridnosti je čisto zares najpomembnejše, da njegov občutek za izpopolnjeno melodijo ostaja nedotaknjen. Making a Door Less Open je v resnici naporna plošča, namenska oddaljitev od indie rocka epskih razsežnosti, ki ga Toledo tako obvlada. To pa še ne pomeni, da svoja eksplozivna čustva zdaj kaj bolj brzda, le njihova izraznost je ustrezno drugačna. Car Seat Headrest stopa v nov teritorij, kamor ni nujno, da mu bodo vsi oboževalci tudi sledili – je pa ta zato svež, manj obremenjen in prekleto plesen.
Matej Holc
