Radio Terminal V Živo
Koncertni utrinek: THE COMET IS COMING + Etceteral, 12.2.2020 @ Kino Šiška

Koncertni utrinek: THE COMET IS COMING + Etceteral, 12.2.2020 @ Kino Šiška

Londonska jazz scena je v polnem razcvetu – The Comet Is Coming pa ena poglavitnih zasedb, ki njen zvok širi v svet z dinamiko in silo neznanega letečega predmeta. Po nastopu na festivalu Druga godba leta 2016 je privit vesoljski trio Ljubljano tokrat ponovno obiskal, da jo popelje na energičen celovečerni polet v neznana elektro jazzovska prostranstva.

Težko bi si predstavljali ustreznejši uvod večeru, kot pa ga je ponudil domač tandem Etceteral. Vsestranski Boštjan Simon, znan tudi iz zasedb Trus!, Litošt ali Container Doxa, tu upravlja baritonski saksofon. Z njim vodi melodije, ob katerih zastrižeš z ušesi, in ki zmerom skrivajo kakšno prijetno finto. Sočasno Marek Fakuč na bobnih vseskozi drži kompleksno, a hkrati jasno ritmiko. Potem je tu še sintetizator, s katerim Simon vnaša zvočne dopolnitve v obliki umetelnih vijug ali hrupnega praskanja. Pesmi, ki se zaganjajo in spet upočasnjujejo, se tako občasno sprevržejo v skoraj noise ali iznakazijo to ali ono elektronsko podlagico – četudi glavnino nastopa slišimo dokaj poskočen, poslušljiv jazz, ki pritegne s podrobnostmi. V to sliko se lepo vklopijo tudi migetajoče natripane črno-bele animacije s posameznimi barvnimi poudarki. Stajliš kimona, ki ju nosita avtorja, pa še nekoliko podkrepita vtis hipijevske neobremenjenosti v pristopu. Zanimivo, da se nova, inovativna jazz scena v tako splošno glasbeno zavest doslej ni prebila tudi pri nas. Kakovosti – vsaj po tu slišanem sodeč – namreč ne manjka.

Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

Pa vendar je treba priznati: The Comet Is Coming je neka čisto druga zverina. Trio na oder stopi potopljen v rdečo luč, ki za nepripravljene deluje kot svarilo: zdaj gre zares. In res že uvod po kratkem izzivanju enostavno eksplodira. Saksofon, sintetizatorji in bobni – skupaj pa razvrat elektronsko okrepljenega jazza s kozmičnim priokusom. Medtem ko se odrske barve prelivajo kot pastelni kolaž naslovnice zadnje plošče, bas brezkompromisno pegla, saksofon pa melodično razvija hiperkinetiko pesmi. Ta sčasoma kot za šalo preide v nadzorovan drone rif. Nasploh so igračkanja s pričakovanji in stopnjevanja vzdušja poglavitni triki trojice, ki brez izjeme prinesejo sladkorček, ko se končno odprejo. En največjih je seveda über-spevna melodija funkovskega hitiča Summon the Fire, ki se preobrača in vrti z majhnini, a drznimi variacijami. Na ta način skupina v živo čisto predrugači tudi celostno podobo marsikatere pesmi. Številni izleti, vključno z Blood of the Past – na katerem sicer gostuje Kate Tempest – v primerjavi s ploščo zvenijo precej ojačani, četudi ne nujno bolj polni, kar odlično deluje.

Vsi trije akterji kometa so skoraj nemogoče pojave. Glavni junak je vsekakor saksofonist Shabaka Hutchings (“King Shabaka”), ki z rdečo baretko in džins pajacem daje vtis kakega gverilskega borca za svobodo. Vrhunec njegovih vseskozi impresivnih izpadov je na dvoje razklana pasaža, v kateri kar sam sebi z ritmom podlaga divje vijugajočo melodijo. Iz grozečega lomastenja nato izide prava orgija sintetizatorjev iz osemdesetih, ki jo vodi nastopaški Dan Leavers (“Danalogue”). S kombinezonom, kapuco in čisto pretiranimi sončnimi očali je klaviaturist videti, kot da bo pravkar poletel s smučarske skakalnice, od koder ga bo odneslo naravnost v vesolje. K temu seveda bistveno doprinese njegovo neumorno znanstvenofantastično šraufanje. Max Hallett (“Betamax”) pa medtem vrhunsko nadzorovano lomi ritme, ki jih kljub temu zavija v prav plesne pakete. Ritmično tu noben žanr ni prezahteven ali neprimeren; plemensko udrihanje se oprezno pretvori v razjahan house, tehno se prelije v še en udaren vesoljski jazz. Kot bi po vsem tem pričakovali, je tudi bobnarski solo preprosto obilno praznovanje instrumenta, ki izzove marsikatera odprta usta in živalski krik “jaaaaaaa!!”, ko se končno umiri.

Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

Nastop The Comet Is Coming se tako izkaže ne le za cel parti, ampak tudi za cel šov. Ena noga, dvignjena na sintetizator, je sicer edini fizični eksces v celem večeru, a tehnična podkovanost bendu omogoča, da jih nadomesti z glasbenimi vragolijami. Trojec v džemu najde strukturo v razstavljenosti, si iz dveh polomljenih udarcev sestavi najhujši ritem, gradi ofenzivo in vse moči vbrizga v koncentriran, kompresiran napad. Predstavljam si, da privrženci klasičnega jazza tukaj slišano utegnejo razumeti kot neko turbo različico, jazz na steroidih – ki pa v klubskem kontekstu deluje prav zaradi svojega ostrega fokusa. S tem bend celo uro in pol nastopa drži tudi pozornost poslušalca in kljub improvizaciji ne odtava v prazno. Morda se komu prav zato proti koncu zdi že naporno zbrano prisostvovati – a mnenja med pogovorom po koncertu so deljena. Za dodatek bend izbrska še dva sestavljena komada, od katerih vsak ponovno izpostavi sposobnosti vseh glasbenikov, nakar se vklopi v trance pomočena elektronska podlaga, zvočni vrhunec pa sesuje še zadnje kančke pričakovanj. Popotovanje skozi asteroidni pas uspešno prestano.

Matej Holc