Koncertni utrinek: Perturbator, The Algorithm

Še malo na krilih tehno raspaljotke, ki je dan pred tem zatresla Božidar, sem si drznil odpraviti se v Kino Šiška na popolnoma drugačno, a vendar elektronsko podkovano kombinacijo: Perturbator in The Algorithm, dva francoska dvojca, ki spajata metal komponente in plesne ritme v presenetljivo zabavno celoto.

Pariški projekt The Algorithm, ki ga vodi Rémi Gallego, za začetek zveni dodobra sintetično. Prvi vtis vzdušja je atmosferičen, a kitarsko razgrajaški disko, sklopljen s konzerviranim bobnarskim nasiljem. Kakšen izmed kitarskih rifov, ki se jih Gallego poslužuje, je strgajoč kot suh kašelj, v glavnem pa pesmi vodijo skoraj osladne sintetizatorske linije. Zvok celote bi lahko sestavil tudi iz plastičnih odlitkov pretirano dramatičnih Muse pasaž, razvlečenih na dolžino samostojnih pesmi, pa kanček težjih in bolj tehnično podkrepljenih, pri čemer bobnar Jean Ferry igra neoporečno, a glede na moč elektronske podlage skoraj nekoliko brezvoljno. Tekom nastopa The Algorithm tako vpelje nekaj domiselnih fint, a še pogosteje upraviči svoje ime z nepresenetljivo, matematično izvedbo. Velja pa pohvaliti publiko, ki dvorano zavidljivo napolni že od samega začetka, medtem ko Trg prekomorskih brigad v odsotnosti običajno vseprisotnega henganja na čiku ostaja domala prazen.

Foto: Aleš Rosa/Kino Šiška

Perturbator nas nato z lesketajočim zvokom klaviaturskega uvoda v dvorano spet zvabi že nekaj minut pred uradno uro pričetka. Nad glavo mu visi pentagram, sintetizatorja na stojalih pa (namenoma?) spominjata na Kristusov križ, na katerega James Kent nastopaško pleza takoj, ko prižge svoj mogočen štanc. Zanimivo je videti: to so prav zares metalci na rejvu, s svetlečimi palčkami v laseh, ki uživajo v trgajočih sintetičnih prijemih in podivjani ritmiki. Kent komade ustavlja in se spet zaganja vanje, vrti dolgo čupo po ritmu in iz publike izvablja tako moshpit kot rokerske rogove. Da, njegov synthwave po duši ostaja metal, četudi kitar v tej glasbi ne slišimo, zgolj slutimo v ozadju in odnosu, denimo distorziranih basovskih grožnjah. Kakšne od vodilnih linij so nasprotno tako preproste (in preprosto učinkovite), da bi utegnile biti ukradene direktno z evrovizije, a v kontekstu estetike osemdesetih in brezsramno dramatičnih podtonov pač odlično delujejo. Vzdušje še podkrepi izjemen sistem luči, od kompleksnega belega utripanja do živopisanih snopov, ki v prelivanju barvajo dvorano. Kot da smo potopljeni pod gladino kakega nostalgičnega elektro kluba, se ritem nato stopnjuje do te mere, da doseže skoraj trance hitrosti – za konec pa se plošča spet obrne, okrepi, hrupno razburka Katedralo. In v tistem trenutku je jasno, kaj je Perturbatorjev poglavitni trik: zna ustvariti glasbo, ki zveni sočasno čisto in umazano, lahkotno in mastno. Ponavadi celo hkrati. In takšna predrznost je pač privlačna.


Foto: Aleš Rosa/Kino Šiška

Matej Holc


Scroll to Top