Koncertni utrinek: Lebanon Hanover

Tako je z goth glasbo in njenimi podobno temačnimi sorodnimi špurami: včasih se v svoji resnobnosti jemljejo kar kanček preveč resno. V svetu, kjer s(m)o milenijci izražanje želje po smrti razširili kot meme, se dejansko darkerska subkultura z lahkoto zdi kot vzporedno vesolje, sleherniku tuje in nerazumljivo v svoji samovoljno izbrani mizeriji. Lebanon Hanover je sodobni dark wave duo, ki estetsko tiči čisto blizu izvirnim izvajalcem žanra, glasbeno pa se svoje podtalno plesne sintetike učinkovito loteva z minimalnimi sredstvi. Po devetih letih delovanja in petih ploščah se je švicarsko-britanska naveza prvič ustavila tudi pri nas, v Kinu Šiška.

Brez predskupine, samo nestrpno čakajoči privrženci v tišini. In potem za uverturo nastopa iz ozvočenja zazveni znana strašljiva melodija: uvodna pesem Dosjejev X. Čisto zares. Prvi indikator, da morda tudi tu ni vsak kotiček tako črn, pa čeprav se med komadom Alien (a štekaš?) glavna akterja še dokaj statično pozibavata, v pridušeno luč oblita zgolj od zadaj. In že takoj predstavita glavne kreposti svoje glasbe: preproste kitarske in basovske linije, ki sledijo konstantnemu tempu mrtvaškega plesa sintetizatorjev, ob tem pa kovinsko plehka ritem mašina vse skupaj prav učinkovito poveže v presenetljivo plesno celoto.

Foto: Urška Boljkovac

Že kmalu se pojavijo tudi barvni poudarki: krvavo rdeča srajca Williama Maybellina zažari v pisanih lučkah, ki osvetlijo oder. Popačen vokal, s katerim rad vodi melodije, občasno zveni skoraj groteskno, kar je prej del celostne estetike kot naključje. Najkasneje pri umazano sivem partiju Stahlwerk pa si drzne vpeljati še plesne gibe, kljub svoji nerodnosti nadvse samozavestno razuzdane. Larissa Georgiou za kitaro in sintom ob tem vseskozi ostaja ledeno hladna, le oči ji mestoma zažarijo z jakostjo, ki daje slutiti globino čustvenega ozadja vseh teh pesmi. Sintetične linije se grozeče plazijo naprej, dvojec pa na plano postopoma privleče bolj udarne uspešnice: Albatross pritegne z bas linijo v najboljši Joy Division maniri, redni del nastopa pa seveda zaključi Gallowdance, kljub svojemu brezizhodnemu pogledu na svet najprepoznavnejši komad zasedbe.


Foto: Urška Boljkovac

Zanimivo je opazovati publiko, ki se ziba ali celo poskakuje po ritmu. Tu so v glavnem v črno odeti otroci scene, pristni goth privrženci vseh starosti, pa vmes kakšni izmed nas turistov, indie posvuduš, ki smo na koncert prišli predvsem firbcat. Po nastopu se posamezni poznavalci zmrdujejo nad menda arbitrarnim prehajanjem med podžanri – a ne glede na podrobnosti ostaja to žalostna glasba za žalostne ljudi, ki v svojem brezupu poslušalcu lahko ponudi rešilno bilko utehe. Ni se mogoče v celoti izogniti vtisu, da gre v konkretnem primeru za nekakšno karikaturo, saj so posamezni trenutki skoraj amaterski, kakovost odigranega skozi koncert pa precej nepredvidljiva spremenljivka. A nabor skladb, domala enak kot drugod po Evropi, je vendar ravno prav kompakten, da se dolgčas ne utegne poroditi. Le namesto udarnega Du scrollst, neposredne kritike uporabe mobilnih telefonov na koncertih, Ljubljana dobi Kunst – morda znak, da smo pridno poslušali, plesali in cenili ponujeno umetnost? Tako se tudi navdušenje po zaključnem ekscesu Totally Tot nadaljuje še do drugega dodatka, ko nas Lebanon Hanover v petkovo noč odpošlje s težkim kovinskim ritmom strašljive kapitalistične basni Sunderland.

Matej Holc


Scroll to Top