Koncertni utrinek: 5K HD & Regen, 21. 2. 2020 @ Kino Šiška

Tokrat sta na odru Šiškine Komune moči združili dve peterici svežega, neobremenjenega zvoka: dunajski povratniki s festival Ment, elektro pop jazzisti 5K HD, ter domača sveža sila introspektivnega indie popa, Regen.

Regen kljub slikovito nemškemu imenu po naših strehah škrablja kar v angleščini. Gaja Kuščer in “njeni dečki”, kot jih ljubkovalno pokliče, so na ljubljansko podtalno sceno nedavno stopili kot že precej dodelana uprizoritev. Kombinacija lahne shoegaze zamaknjenosti in pop pristopa, ki se je ob tem poslužujejo, se brez težav kosa z marsikatero tovrstno skupino svetovne prepoznavnosti. Zvok je kristalno jasen, nežno plavajoče kitare nosijo pesmi in porinejo njihovo bistvo v ospredje. Tako vse čarobne melodije, ki gredo hitro v uho – denimo razočarana streznitev Forever Ago – pridejo v živo še bolj do izraza. Primerjava s Koala Voice je skoraj neizogibna, le da njihovo odsekano poskočnost tu nadomeščajo bolj gladko obrušene kompozicije srednje hitrosti, ki pa zaradi kakovosti odigranega vsekakor delujejo. Pesmi, ki so bile sprva menda napisane na tipkah, v sedanji obliki jasne klaviature vpeljejo kot prijeten poudarek, ki utegne podtakniti še kak skoraj kavbojski moment, recimo v predzadnjem Pills and Bottles. Komad bend kar sam okliče za “žurkico” – in nemudoma tudi res dokaže, da bi se z lahkoto še nekoliko razigral, vnesel še kanček dinamike. V vsakem primeru gre za dobrodošlo in vznemirljivo popestritev domače koncertne ponudbe, od katere si lahko še veliko obetamo.

Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

Na tem mestu velja pohvaliti zdaj že tradicionalno strategijo Kina Šiška, da pred nastopi tujih izvajalcev skoraj brez izjeme da prostor kakovostnim, žanrsko primernim domačim in regionalnim izvajalcem vseh nivojev uveljavljenosti. S tem po eni strani opozori nanje, po drugi strani pa pritegne kakšne oboževalce iz njihovega kroga še na koncert osrednjega nastopajočega. Tako se “kultivira scena”, kot je na primeru letošnjega festivala Ment za Odzven zapisal Igor Bašin: “Če se bo takšen odziv in zanimanje za koncerte evropskih in drugih glasbenih imen, ki niso ravno znana in popularna ter se težko prebijejo v našo medijsko krajino, nadaljeval in izkazoval čez vse leto, potem bo to vsekakor spodbudno za sceno.


Vsaj v primeru 5K HD za ohranitev odziva in zanimanja ni skrbi. Morda je krivo tudi dejstvo, da je Mira Lu Kovacs – ravno preko treh nastopov na Mentu s tremi različnimi skupinami – takorekoč stara znanka ljubljanske publike. V tej zasedbi, ki je leta 2018 svoje čarovnije zganjala v Stari elektrarni, pevko in multiinstrumentalistko spremlja ekipa prekaljenih jazz akterjev, skupaj pa gradijo nežno razštelan elektronski pop, podkrepljen s premišljeno organsko udarnostjo. Komuna je prav prijetno napolnjena, ko nastop otvori neskončno sprocesiran šum trobente, ki že obljubi načrtno nasprotje siceršnji uglajenosti zvoka. Skupina se namreč ne boji skakati med domiselnim igračkanjem, sintetičnimi spodrsljaji in izpadi mogočnih basov, pri čemer se vsakega od teh aspektov loteva z inteligentno, optimistično širino. Naj se bobni spotikajo, naj trobenta škripa ali se celota prav krasno lomi – pesmi ostajajo osredotočene. To v najboljših trenutkih zveni hkrati grozeče in ljubeče, narejeno z nemalo občutka, v katerem se odslikava tudi glasbena izobrazba članov. Tako niso odveč niti dobro tempirani rap vložki, ki potegnejo na devetdeseta, niti občasno nevarno zavijanje precej izrazne trobente, vedno znova pa se tudi iz nežnejših pesmi razvije pošten basovski udarec.

Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

Resnici na ljubo se v prvi tretjini kakšen komad zazdi še nekoliko naporen, brez jasnega cilja pred očmi. A to vsekakor ni krivda novega materiala z lanske plošče High Performer, saj se nekatere izmed njenih pesmi izkažejo za vrhunce nastopa, ko koncert končno bolj gladko steče. Naslovni komad napove nasvet, da si ne škodi kdaj vzeti pavzice od gonje kapitalizma. Temu primerno se ritmika razvije v nekakšen trance izlet s perkusivno energijo, ki za trenutek spomni na – prav zares – Safri Duo. I Am Emotional si iz igričarsko lahkotne podlage zgradi navito plesno lomljenje, ki izzove naslova vredno vzhičenost, How Can I Be pa je še en izmed udarnih hitov z veliko melodijo. Kljub vsemu pa se kot odgovorna za največji sunek serotonina v žilo izkaže sintetizatorska poplava v Gimme, enem izmed biserov prvenca And to in A. Hipnotični refren te skoraj balade nakaže, kako podhlajeno kul deluje ta skupina, pa ji vendarle vedno znova uspe s sporočilom seči neposredno v srce in zmehčati kolena. V vzporednih barvnih pasovih luči, ki dajejo dobro odmerjene poudarke, 5K HD tako lahko vidimo kot prav uglajene vesoljske potnike, raziskovalce prostranstev človeške duše v času kronične odtujenosti.

Matej Holc