Zaslišanje: Warrego Valles

Warrego Valles je ljubljanski duo za katerim stojita umetnici, producentki, didžejki in aktivistki Nina Hudej in Nina Kodrič. Nina Hudej je študirala sociologijo v Ljubljani ter magistrirala iz multimedijev na University of Westminster, Nina Kodrič je zaključila študij flavte na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter se izobraževala na področju jazz improvizacije v Rotterdamu in Celovcu. Slovensko in tujo didžej sceno polnita že kar nekaj časa in dokazujeta, da ženske na tem področju nismo podrejene. Politično obarvan, eksperimentalno elektronski album Botox bosta v četrtek, 1. 3. 2018, predstavili na koncertu v Kinu Šiška, ki ga bo odprla mlada didžejka trših tehno in electro zvokov, Nulla, koncert pa zaokrožuje berlinska predstavnica didžej scene in producentka Laurel Halo z novo ploščo Dust.

 

Začnimo na začetku, obe sta se z glasbo in produciranjem ukvarjali že pred skupnim projektom, še zmeraj vaju lahko zasledimo kot samostojni didžejki v ljubljanskih klubih, kdaj pa kdaj tudi b2b s kakšnim drugim didžejem. Kako je prišlo do odločitve, da začneta skupen avtorski projekt?

Do tega je prišlo precej naravno, saj se obe ukvarjava z glasbo tako ali drugače že dobršen del svojega življenja. Zdelo se nama je, da lahko združiva ideje in skupaj ustvariva nekaj novega, zanimivega.

Ime Warrego Valles  je zanimivo, predvidevam, da je ideja prišla po reki, ki naj bi nekoč obstajala na Marsu? Ali ima zgodbo, ki jo lahko povežemo z vajinim delovanjem in vajino glasbo?

Warrego Valles so starodavne rečne struge na Marsu, odtisi, ki dokazujejo, da je na Marsu pred milijardami let tekla voda, ki je rezala kraterje in doline. Danes tam ne dežuje več, naju pa fascinirajo tovrstna znanstvena dognanja, ki omogočajo nadaljnji razmislek o časovni relativnosti in minljivosti vsega okoli nas, planetov, galaksij, elementov in navsezadnje živih bitij.

Pri založbi Kamizdat sta najprej izdali EP, v četrtek bomo imeli priložnost slišati celoten album pod imenom Botox. Zakaj Botox in od kod sta črpali ideje za celotno plato? Verjetno ne moremo zanikati, da po prvih singlih lahko zaznamo politični background albuma?

Botox sva v tem kontekstu uporabile kot večplastno metaforo. Lahko je hlepenje po večni mladosti, lahko je smrtonosni strup, lahko je opozorilo, da je človeštvo le kratek trenutek v življenju našega planeta. Z vztrajno dehumanizacijo, zaničevanjem znanstvenih dognanj, uničevanjem planeta ter sodobnih suženjstvom se hitro približujemo najbolj črnim scenarijem našega obstoja.

Z grafično podobo albuma, naslovi skladb, spremnim tekstom Luke Prinčiča ter vokalnimi vložki se dotikava še nekaterih problematik današnje družbe, od preteče robotizacije, izgube človečnosti, pognojenosti medijskega prostora do problema nesolidarnosti v družbi in vtikovanj arhaičnih institucij, zgrajenih na pravljicah o Branku in Cvetki, v tuja telesa. S komadom »RIP Girls Toys« pa si želiva, da bi se vsa dekleta v svoji mladosti imela priložnost igrati še s čim drugim, kot mini likalno mizo (npr. z mešalno 🙂 ).

Posegli sta v precej eksperimentalno elektronsko glasbo, ji dodali tudi vokale in hkrati povili komade v melodičnost. Ali bi se opredelili v kakršnikoli stil ali je zvrst komadov odvisna od trenutnega navdiha? 

Ustvarjava žanrsko neobremenjeno glasbo, v kateri je verjetno možno zaznati vplive raznoraznih glasbenih smeri v elektronski glasbi, ki naju v tistem trenutku najbolj intrigirajo.

Sta večji ženski imeni na didžej sceni v Sloveniji in veliko sta delali na tem, da bi se število ženskih didžejk povečalo, organizirali sta tudi didžej delavnice, v sklopu organizacije programa v Pritličju in klubu Monokel pa to le še dodatno spodbujata. Koliko vztrajanja je potrebnega, da sta dosegli, da pojav ženske didžejke ni več posebnost?

Težko bi si pripisali zasluge za to, da pojav ženske didžejke danes ni več ali pa je manjša posebnost, sva se pa vsekakor trudili, da kot promotorki in organizatorki nudiva občinstvu še kaj več kot le golo konzumacijo, vendar so verjetno v končni fazi trendi in razmere na svetovni glasbeni sceni tisto, kar je poskrbelo za porast zavedanja o tej problematiki.

Predvidevam, da je logično nadaljevanje prejšnjega vprašanja, da je to tudi razlog, da so vama videospote za single iz albuma delale samo ženske vizualne umetnice, med njimi odmevni 5237 in Smech?

Razlog je predvsem to, da sta obe odlični in vrhunski umetnici, s katerima sva imeli čast sodelovati. S Stello Višek aka 5237 je to že najino drugo sodelovanje, prvič pri videospotu za komad »POW« iz prvega EP-ja, tokrat pa je ustvarila trippy grafični video za naslovni komad albuma »Botox«.

V tem času sva sicer sodelovali že z več vizualnimi ustvarjalci in ustvarjalkami, pri vizualni podlagi najinih živih nastopov kot glasbenih videospotih. Tokrat naju v Kino Šiška na sliki spremljata mojstra analognih vizualij Izland.

Ob vseh projektih, ki jih imata, smo vaju imeli možnost videti tudi na državni proslavi ob dnevu državnosti, kjer sta praktično postavili celotno glasbeno podobo proslave. Verjetno je bila izkušnja drugačna od siceršnjega didžejanja. Kaj je to pomenilo za vajino glasbeno pot?

Državna proslava je bila svojevrstna in dragocena izkušnja, saj sva pri tem projektu spoznali ogromno talentiranih slovenskih umetnic in umetnikov ter imeli, pod taktirko vrhunskega režiserja Igorja Zupeta, možnost realizirati svojo vizijo glasbene podobe proslave.

Kakšni so plani za prihodnost? Kakšna so pričakovanja po izdaji albuma?

Po izdaji se bova predvsem ukvarjali s planiranjem nastopov v okviru evropske turneje, vzporedno pa bova intenzivno ustvarjali glasbo še naprej, saj že planirava nove EP izdaje.

Imam standardno vprašanje, če bi lahko nastopali s komerkoli, kdo bi to bil?

S Heleno Blagne 🙂

Kakšno sporočilo za Radio Terminal?

Hvala za pogovor in podporo. Se vidimo v Šiški!

 

Zaslišala: Ana Medved – Annarch

Foto: Luka Volk

2018-03-01T12:49:10+00:00 28.02.2018|