na/a
Zaslišanje: The Horrors

Pred petkovim koncertom v Kino Šiška je Živa Jalovec v mikrofon ujela indie rokerje The Horrors. Joe Spurgeon je en bolj zgovornih bobnarjev in odmerjena minutaža je bila vse prekratka za celoten intervju. Pravzaprav je bil bolj pogovor.

The Horrors, en najboljših britanskih bandov zadnjega desetletja, prihaja iz Essexa naravnost v Šiško. Prvič sploh bodo igrali v naših koncih. Letos poleti so izdali svoj V album, doslej kakovostno vsekakor najboljši, čeprav večini fanov ostaja omiljeni album Primary Colours iz leta 2002.

Kaj je v imenu albuma V?
V kot rimska številka 5 za peti album glasbene skupine, V kot Victory (zmaga). In seveda V kot Vendetta (‘Remember, remember the 5th of November …’). 5 članov skupine. In pa V kot dvignjeni sredinec vsem dvomljivcem in hejterjem.

The Horrors so band, ki ni srečen v svetu, v katerem živi, zato ustvarja vzporedne glasbene svetove, v katere se lahko potopimo z njimi. In kje najdejo inspiracijo za ustvarjanje? S potovanjem po svetu, v ljudeh, ki jih spoznavajo, v introspekciji ..?
Skladbe soustvarjajo vsi člani benda, z glasbo pa poskušajo ubežati realnosti, kolikor je le možno. Vsakodnevno življenje ni dovolj navdihujoče, zato je bolje ustvarjati v svojem svetu, pisati in skladati sam zase. Joe nam še pove, da ima svoj glasbeni studio ob angleški obali, ki dopušča domišljiji prosto pot. Sam tako ustvarja vajb, atmosfero, ki ga včasih potegne v temo in globoka čustva, spet drugič v svetlobo in pop razigrane občutke.

Kaj jih vedno znova vodi, da še vedno ustvarjajo glasbo?
Vsak njihov album je album zase, povsem se razlikujejo med seboj. Vedno znova poskušajo preseči same sebe, tako tehnično kot čustveno. V svojo glasbo vlivajo vse svoje srce in dušo, kar je močno čutiti ob poslušanju zadnjega albuma V. S svojo glasbo si želijo doseči vedno večje množice in pa vedno znova presegati same sebe. Ko ne ustvarjajo nove glasbe in ko niso na turneji, jih bomo prej kot med publiko na koncertih in festivalih srečali na klubski sceni. Industrial. Techno. Zanimivo, ne?

V preteklosti so kot predskupina igrali z Arctic Monkeys, Crystal Castle, New Order … Letos so na desetih koncertih spremljali Depeche Mode .. Kako je, ko se znajdete v podporni vlogi?
Večinoma je to nehvaležna vloga, saj nas množice pogosto ne poznajo in se ne odzivajo navdušujoče … Ampak, ravno s tovrstnimi gigi uspemo doseči več ljudi in število naših poslušalcev raste. Radi igramo z Depeche Mode! Tako kot mi tudi oni prihajajo iz Essexa in smo še dodatno povezani.

S kom bi si še morda želeli igrat?
Z Rolling Stones smo igrali v Londonu v Hyde Parku, tudi z Iggy-jem Popom in The Stooges smo že igrali. Nepozabno! Žal pa nikdar nismo in ne bomo dobili priložnosti sodelovati z Davidom Bowiem. Roko na srce pa raje igramo na manjših prizoriščih. Je bolj intimno, morda tudi bolj pristno …

Vaši koncerti so prava vizualna poslastica. Vaši videi slikajo močne zgodbe. Zgleda, da vam je slikovito izražanje s podobami skoraj tako pomembno kot beleženje zgodb in občutkov skozi glasbo … Je to zato, ker se vam zdi, da sama glasba ni dovolj močan medij, da bi sama prišla do poslušalcev, ali je to zato, ker se vaš ustvarjalni proces manifestira tako s sliko kot besedo in glasbo?
V ustvarjalni proces smo vsi člani benda močno vpleteni, tako pri sami glasbi kot pri videih in koncertnih projekcijah. Tako kot pri glasbi pa si želimo ustvarjati vedno nove svetove, da lahko pobegnemo iz realnosti.

Album V ima drugačen zvok od predhodnjih albumov … spominja pa na vaše prve glasbene izdelke. Bolj surov in osnoven je, bolj temačen. Gre zasluga vašemu novemu producentu – Paulu Epworthu?
Želeli smo si narest album z več vsebine in teže in posledično temačnosti in globljih občutij. Kar je povsem v nasprotju s prejšnjim albumom Luminous, ki je bolj živahen, lahkoten in bolj pop …

Več pa v Kino Šiška v petek, 1. decembra.