na/a
Zaslišanje: Natriletno kolobarjenje s praho

Pred kratkim smo v osrednjem studiu radia Terminal gostili Jureta Novaka iz zasedbe Natriletno kolobarjenje s praho

Od kod okrajšava N3L?

To sva naredila spotoma, ko sva iskala okrajšave za razne spletne stvari in objave. Tako je naneslo, da sva prvič ime skrajšala na “natriletno”, iz tega pa na “N3L”.

Vajino ime govori o sistemu agrarne tehnike. Pravita, da se na vajini “prahi” pasejo besede in na njej raste glasba. Kaj pa je ozimina in kaj jaro žito?

“Natriletno kolobarjenje s praho” je nastalo v nekem mojem razmisleku. Glasba ni moja primarna dejavnost,  saj se poklicno ukvarjam z gledališčem,  medtem ko je Uroš ena izmed tistih redkih človeških ribic, ki v Sloveniji živi od glasbe. Kar mi ta projekt v resnici pomeni je sprostitev. Kot režiser vodim skupine ljudi, s katerimi imamo po več par mesecev vaj, cel proces traja zelo dolgo in vse skupaj je več korakov odmaknjeno od mene samega. Medtem pa je “Natriletno” bend, kjer sem na odru in za mikrofonom in s publiko komuniciram veliko bolj neposredno. Tudi konceptualno mi ni treba dosti razmišljati, stvari delam veliko bolj intuitivno, zato je za mene ta praha, ta detelja, hkrati najbolj pomembna poljščina tega projekta. Tukaj imam prostor, da se izrazim, prostor kjer lahko počivam in sem hkrati kreativen.

Ali je bend nastal kot posledica uglasbitve pesmi ali je bila uglasbitev pesmi že sama ideja za ta bend?

Leta 2010 sem izdal svojo drugo pesniško zbirko in bil frustriran z dometom poezije in zavedanjem kaj lahko z njo počnem. Začel sem iskati nov model, nov način izražanja, dodano vrednost k sami poeziji. Na srečo sem že takrat poznal svojega dobrega prijatelja Uroša, ki sem ga povabil k odrski prezentaciji mojih tekstov. Vse skupaj pa je relativno hitro začelo preraščati v bend. Razvila sva bolj enakopraven način avtorstva, kjer je bil Urošev glasbeni vložek vsaj toliko pomemben kot moja besedila, po drugi strani pa sva oba začela uživat v projektu. In nato je zaradi tega nastal bend.

Od kod si jemal motiv za pesniško zbirko, iz osebnega življenja ali iz življenja ljudi okoli sebe? A je pesem “Mlad perspektiven kader” tvoja zgodba?

“Šta da ti kažem?” Sicer zelo pogosto vprašanje, ampak načeloma itak vedno pišeš o stvareh, ki so ti blizu in jih razumeš. Ne bi spuščal v postopek iskanja pripovedovalca v poeziji, ker se to lahko hitro zakomplicira. Ampak prav gotovo pišem stvari, ki se me tičejo. A je to zgolj neki lik, ali sem to jaz, ali je to celo nekdo tretji, to pa so vprašanja za primerjalne književnike.

A misliš, da se na tvoje glasbeno  pesniško delo pozna vpliv gledališča?

Rekel bi, da na aranžmaje niti ne, ker so ti Uroševo delo. Čeprav tudi on zadnje čase veliko dela v gledališču. Predvsem  pa mislim, da  je  vpliv odra prepoznan v mojem dojemanju tega, kaj znam. Nisem pevec, nikoli se nisem šolal za to, nikoli si nisem upal trditi, da sem pevec. Sem pa interpret! To pomeni, da znam besedilu prinesti neko dodatno dimenzijo z načinom, kako ga vokalno plasiram. Hkrati pa je nujna Uroševa komponenta, ker on v  delo vnaša, dobesedno in v prenesenem pomenu, harmonijo! Za vse, kar se sliši dobro, je odgovoren on, za vse, kar se sliši smiselno, pa sem kriv jaz.

Uroš je bil nekoč član skupine “Zaklonišče prepeva”. A je tudi tvoja zgodba podvržena žanru punk grunge-a? Ali se še vedno upirata žanrski opredelitvi?

Zagotovo izhajava iz iste generacije, tam, osemdeseta, devetdeseta. Recimo temu, da so glasbeni vzori jasni. Prav gotovo se nihče od naju ni pretirano ukvarjal z elektronsko glasbo. Lahko bi se reklo, da delava po kitarskem izročilu devetdesetih, hkrati pa se mi zdi da imava oba zelo širok glasbeni okus. Z leti sva nabrala precej materiala, po katerem se lahko zgledujeva. Je pa res da še nisva našla, vsaj jaz še nisem našel, dobre žanrske opredelitve. Najboljši predlogi do sedaj sta bila alt kant in kant punk. Morda je punkovski del najinega ustvarjanja predvsem v pristopu, grunge pa v tem večnem grungeovskem optimizmu. Verjetno je to bolj vprašanje generacije kot odločitve. Na koncu koncev pa je to delo vas radijcev in kritikov, da opredelite, kateri žanr sva!

Hkrati se mi zdi, da bo naslednja plošča, ki jo snemava februarja, veliko bolj glasbena, mogoče bo bolj jasno pokazala, kam greva.

A moramo tudi za naslednjo plato najprej pričakovati pesniško zbirko?

Ne ne, plato snemava že zdaj. Začneva 13-ega februarja v Zagrebu. Izšla bo maja ali pa  kasneje septembra. Morda bo ravno ta plošča bolj jasno pokazala, kam greva. Nastalo je materiala za (menda) 9 komadov, ki so, kot na prvi, zelo raznorodni. Po drugi strani pa se mi zdi, da se že kažejo neka stičišča. Upal bi si trditi, da ves čas iščeva nekaj novega, kljub temu pa so povsod neki vzorci. Nakazujeva tak sodoben retro stil.

A razmišljata o novih članih? Ali pa morda o sodelovanju z drugimi umetniki?

Za to plato še ne. Seveda  obstaja  ves čas neka želja da bi stvari razširila na  cel bend, hkrati pa menim, da je  čar najinega sodelovanja prav to, da sva dva. Stvari narejene tako, da jih lahko dva polnokrvno  izvedeva v živo  Kar pa ne pomeni, da ne bo na plati še kaj nasnetega! Ampak za to res ni panike, ker imava tukaj Uroša, za katerega praktično ni inštrumenta, ki bi ga ne znal igrati. Je  eden tistih ljudi, ki ne prevajajo med tem kaj hočejo slišati in tistim kar potem zaigrajo, ampak so misli in roke povezane v eno.

Ali spremljaš slovensko glasbeno sceno? Si opazil kaj novega v zadnjem času?

Spremljam! Dobro vprašanje  ali je kaj je novega. Absolutno sem fen skupine Koala voice, pevka je bila celo moja učenka, ko sem še učil v umetniški gimnaziji. Spremljal sem tudi traperski fenomen. Zdi se mi, da se dogajajo fajn stvari, mogoče edino malo pogrešam slovenščino. Vesel sem, da so Koale dodale en komad v slovenščini. Ravno tu, čez cesto (op.p. v Kinu Šiški), je Špil liga, kjer težko najdeš slovenska besedila. Še imena so v angleščini. Saj štekam, ampak je škoda. Eden izmed razlogov je ta, da je slovenščina zelo lep jezik, v katerem se da narediti marsikaj, kar se v ostalih jezikih ne da. Po drugi strani pa je dostikrat razlog za angleščino to, da folk misli, da jo zna! Ampak je ne zna in potem misli, da dobro zveni. Sem pa mnenja, da ta naša scena, kljub vsem tegobam modernega sveta, živi! Da je želja dovolj močna, da “stvari laufajo, ko bi lahko tudi crknile.” Se da pa še dosti narediti!

Igrata na festivalu MENT, kateri so pa tvoji predlogi?

Elvis Jackson, Darla Smoking od slovenskih zasedb, kar se tujih tiče pa: Young Fathers, Algiers, Dogs in Kavala, Hypochristmutreefuzz in Eric Shoves Them In His Pockets!

Kako se ti zdi komentar časnika Delo na vajin prvi album: “Manifest generacije, ki je skoraj uspela.”

Mislim, da gre za eno dokaj lucidno branje kontekstualnega oblaka prve plate. Absolutno smo mi ena kar precej izgubljena generacija. Ko smo mi prišli na sceno, so bile pozicije v kulturi, instituciji, v off sceni, že praktično razdeljene. Hkrati pa nismo milenijska generacija, ki bi ji uspelo na novo izumiti stvari. Zato se mi zdi, da gre tukaj absolutno za en “arrested development”, neki zamik med delom, časom, ko si najbolj vitalen, pa med tem, kdaj prideš zraven. Tako sem spremenil pankrte iz 17-ih v 30-a pri Mladem perspektivnem kadru, ker so se te stvari absolutno zamaknile. Oba imava družini, status samozaposlenega v kulturi in načeloma živiva od svojih primarnih dejavnosti, kar je še zmerom več od mnogih v najini generacij. Po drugi strani pa je na sceni in okrog še  vedno dosti ljudi, ki so priskrbljeni  ne glede na to, kar delajo v življenju. Kar je prav, absolutno ne mislim, da je to narobe. Marko Brecelj bi recimo moral dobiti doživljensko štipendijo samo zarad Koktejl-a. Mislim pa, da je ta prekarnost, ki je šele zdaj prišla v splošno zavest, nekaj, kar v resnici sam živim že od faksa. Kar je en zelo zajeban način življenja.

MENT odpira veliko možnosti evropskega sodelovanja, ali sta razmišljala, da bi se kam prijavila?

Sva! Jaz sem vedno zainteresiran. Moram pa reči, da nisem prepričan ali imava toliko dometa. Ker je vseeno velik del smisla najinega početja osnovan na tekstih in jeziku, ki so v večini kompleksni. Po drugi strani pa se mi zdi, da sva glasbeno vseeno dovolj močna, da bi to lahko poskusila. Ne vem, preprosto nimam dovolj izkušenj. Hkrati ne vem, če je že kdo od bendov z besedili v slovenščini kaj dosegel zunaj. Vsi so šli prevajat, se mi zdi. Nočem uporabiti  jezikovne bariere kot izgovor. Bi si pa upal trditi, da brez razumevanja jezika ne dobiš celostne slike. Lahko sklepam po sebi, poslušam tudi nemške, francoske, celo češke bende, ampak mi manj ostanejo v glavi kot kakšen angleški band, ker mi manjka ta komponenta. Vsaj ime našega benda se v redu prevaja  – Rotation with fallow. (smeh)

 

Nejc Kosanič