na/a
Zaslišanje: Malamor

Malamor, v prevodu iz španščine temna stran ljubezni, je zagotovo ena bolj zanimivih zasedb na slovenskih tleh. Frontmenka skupine, ki skrbi tudi za besedila in glasbo vseh komadov je Sanaa Taha, pevka, ki je prepotovala že večji del sveta, ima palestinsko-tržaško-slovenske korenine, precejšen del svojega življenja pa je preživela v Mehiki. Lahko bi rekli, da je velik del glasbe benda odraz le tega. A seveda benda ne bi bilo, če zraven ne bi bilo fantov; kitarista Luke Ropreta, trobentača Jake Hawlina, klaviaturista Petra Baroša in bobnarja Blaža Celarca. 

Odgovarja Peter Baroš.

 

Pred kratkim ste izdali svoj drugi album DAISY. Mešanico komadov s španskimi in angleškimi teksti … je album nadaljevanje prvega ali je zgodba zase?

Oboje. Na ravni besedil Sanaa ostaja zvesta konceptu osebnoizpovednih tekstov, ki jih črpa iz  številnih dogodivščin svojega življenja. Vsaka skladba, tako na prvencu Viva la Libertad kot na Daisy, je nekakšen rebus, ki v sebi nosi zgodbo, povezano z prigodami njenega življenja. Na glasbeni ravni pa je Daisy drugačna. Da pridem do Daisy, se moram najprej vrniti na začetek, še preden je Malamor sploh nastal. Takrat je Sanaa ustvarila kabarejski projekt v katerem je sodelovalo veliko število glasbenikov, med njimi tudi kitarist Luka Ropret in trobentač Jaka Hawlina. Nato si je želela sestaviti bend, ki bi se počasi odmikal od kabarejskega koncepta. V eksperimentiranje, v improviziranje, v nek psihotični minimalizem. V “odfuk”, kot temu pravi Sanaa. Pristopila sva Blaž Celarec in jaz. Viva la Libertad je bila faza tranzicije. Na plošči smo zabeležili nekaj skladb še iz časa kabareja, pa tudi nekaj takšnih, s katerimi smo že nakazovali smernice za naprej. Na Daisy pa je novi koncept zaživel v celoti. Plošča Daisy torej predstavlja zgodbo zase, vseeno pa gre za zgodbo, ki si jo je Sanaa zamislila že dosti prej.

 

Svojo zvrst najraje opredeljujete kot postglam retromex soul-punk, kar je vidno v vseh komadih. Na tem album pa je prisotne tudi veliko psihedelije, predvsem v začetnem komadu, nato pa se filing dvigne in preide v nekoliko trše zvrsti, album pa zaključite ponovno z umirjenim komadom.

Je za sosledjem komadov kakšna zgodba?

Skušali smo sestaviti neko dramaturško celoto. Pesmi so nastajale v različnih obdobjih, nekatere že za časa snemanja Viva la Libertad, pa so bile takrat še preveč rosne, da bi jih posneli. Zanimivo je, da Sanaa vselej med snemanjem že razmišlja in govori o naslednji plošči. Temu se radi smejemo. Predstavljaj si: sedimo v studiu, zbrano poslušamo pravkar ustvarjene posnetke, Sanaa pa že govori o tem kakšna bo morala biti naslednja plošča. Tako da na nek način že vemo kakšna bo naša tretja plošča, ampak o tem ne govorimo naglas. V samem procesu snemanja Daisy nismo kaj dosti razmišljali o vrstnem redu skladb, sestavljali smo ga kasneje. Predvsem smo se trudili, da bi iz te “postglam retromex soul-punk” mešanice iztisnili neko zvočno identiteto plošče. Slabo polovico skladb smo ustvarili neposredno med snemanjem. Imeli smo čas, umaknili smo se namreč v studio na dolenjski deželi. Dnevno smo v studiu preživeli po štirinajst ur. Nočne ure, podžgane s ščepcem domačega cvička, so bile rezervirane za eksperimentiranje in veliko improvizacije. Čez dan pa smo snemali zares in se skušali v čim večji meri približati tistemu, kar je iz nas grmelo preko prejšnje noči. Zelo zahtevna naloga, ki se nikoli zares ne posreči. Šlo je skratka za izjemno skoncentrirano štiridnevno studijsko seanso, v kateri smo se trudili predvsem same sebe dohitevati in ne izpustiti kreativne atmosfere, ki nas je prežemala. Če bi snemali v nekem drugem trenutku, plošča najbrž ne bi zvenela enako. Določenih komadov najbrž sploh ne bi bilo. Še ena zanimivost: skladbo Adios Goodbye smo v studiu posneli najprej, zadnji snemalni dan pa smo jo izbrisali in posneli še enkrat. Skladba je bila v večji meri pripravljena že prej, z njo smo namreč želeli čimprej prebiti led in se sprostiti za nadaljnje snemanje. Na koncu pa smo ugotovili, da ima skladba premalo skupnega z ostalimi, ki so bile posnete za njo. Zato smo jo posneli drugače, da se je bolje usedla med ostale.

 

Po prvem izdanem albumu ste bili na turneji izven Slovenije, v Mehiki. Kakšna je bila izkušnja za vse vas? Se je za bend kaj spremenilo, odkar ste izdali prvi album?

Mehika je bila nora izkušnja. Tam smo predvsem dozoreli kot bend. Skupaj smo bili skoraj tri tedne, ogromno smo igrali, tako na koncertih kot tudi zase. Predvsem smo se fantastično ujeli osebnostno. Preživeti toliko časa v neprestani družbi več ljudi ni nujno ves čas prijetno. Nas pa niso dobre vibracije zapustile niti za sekundo. Tudi to je nekaj, kar je pustilo svoj pečat na Daisy. Ob snemanju Daisy se nismo več spraševali kakšno vlogo ima kateri od inštrumentov v bendu. Pri Viva la Libertad smo se o tem še veliko pogovarjali. Na Daisy pa smo vsi takoj spregovorili isto govorico, čepraj v osnovi prihajamo iz različnih glasbenih svetov. Do potankosti smo vedeli katero mesto bo v skladbah zasedel posamezen inštrument in kakšna bo njegova zgodba. O aranžiranju se praktično nismo pogovarjali. Le igrali smo. Mehika je k temu nedvomno ključno prispevala.

 

Dober teden nazaj ste v SiTi Teatru v Ljubljani imeli predstavitev plate. Napovedovali ste zanimivo glasbeno, scensko in odrsko izkušnjo. Glede na odzive, bi rekli, da ste to tudi dosegli. Kakšni so vaši odzivi na koncert? Kako so se poslušalci odzvali na novi album?

Izziv predstavitve plošče v SiTi Teatru smo izbrali predvsem za to, da bi skušali izkoristiti možnosti, ki jih ponuja gledališče. Dramaturgija, kulise, scenografija, kostumi in luči. Šlo nam je za to, da te elemente v čim večji meri izkoristimo. Sicer so nam ljubša manjša prizorišča, majhni odri in tesnejši stik z občinstvom. Odzivi publike v SiTiju so bili dobri. Tudi nam se je zdelo lepo. Kaj več pa je morda težko reči. Veliko lažje komentiramo koncerte, kjer nas atmosfera manjših prostorov tako stisne, da nas trese še več dni. Recimo koncert v Pinelini sobi pred slabim letom dni. Jaz sem imel dobesedno še tri dni občutek, da sem še vedno na odru, da me zvok še vedno rešeta. Tudi odzivi na ploščo Daisy so dobri. Bili smo zelo prepričani v material, ki smo ga posneli. Po snemanju smo premišljevali, ali bi ga ponovno poslali v miks v Prago. Tam nam je zvočni mag Milan Cimfe, ki je med drugim sodeloval tudi z Davidom Bowiejem pri snovanju njegove plošče Outside, krasno zmiksal Viva la Libertad. Nismo si hoteli dovoliti, da z Daisy na zvočni ravni ne bi dosegli ali celo presegli zvoka na prvencu. In je romala tudi Daisy na miks v Prago. In prišla nazaj v fantastični zvočni podobi. Sicer pa mora ploščo slišati še več ljudi, da bomo dobili boljši vtis o tem, ali jim je všeč. Nam je.

 

Album je imenovan po marjeticah, na naslovnici so narcise. Enostavno vprašanje, zakaj? Kakšen poseben pomen za temi cvetlicami?

Enostaven odgovor: travnik z marjeticami, kjer smo želeli posneti naslovno fotografijo, so pokosili. Treba je bilo najti rešitev, da še ujamemo kak cvetoč travnik. Kot opcija so se pojavile narcise nekje pod Golico. Tja smo se odpravili v družbi Boštjana Banfija, fotografa, ki je avtor celotne naše foto podobe. Sabo smo odnesli kup kostumov, ki jih Sanaa pridno zbira in se v njih cel dan valjali po travi. In seveda pazili, da narcis ne uničimo. Ne samo zato, ker so zaščitene, pač pa zato, ker smo precej povezani z naravo. Če ne drugega, nas je z njo povezalo iskanje pejotlov v mehiški puščavi. To je zelo kontemplativna izkušnja. Pri kateri se ti lahko hitro zgodi, da ti pot prekriža klopotača. Jaz sem prvi dve uri oprezal za vsem drugim kot za pejotli. Pejotle smo našli, klopotače na srečo ne. Ko nato v tej puščavi prebiješ še noč ob ognju, se zliješ z naravo v vsej njeni veličini. Sicer pa so rožice na naslovnici zato, ker se album in naslovna pesem imenujeta Daisy. Je pa tvoje oko dobro opazilo, da smo malce pogoljufali.

 

Kakšen je plan za prihodnost? Sledi turneja, morda spet kak obisk Mehike?

Po premierni predstavitvi nove plošče, si želimo predvsem koncertiranja po Sloveniji. Kljub temu, da smo zelo fleksibilni, tako glede prizorišč kot glede vseh drugih okoliščin, je špile zelo težko dobiti. To nas malce žalosti, ampak se ne damo. Več odzivov glede možnih koncertov dobivamo iz tujine. Tako da bo v letu 2018 gotovo padla kakšna zanimiva turneja. Tudi Mehika še pride na vrsto. V Real de Catorze, vasico na 2.700 metrov nadmorske višine, kjer še dandanes živijo kavbojci in indijanci, se nujno želimo vrniti. Tam je zgolj malo drugače kot v vestern filmih. Ne streljajo se. Kavbojci na konjih sprehajajo turiste, indijanci pa cele dneve tkejo pletenine in izdelujejo nakit. Tam je neka posebna energetska točka, zato čez vikende gor prihaja truma Mehičanov. Čez teden pa je blažen mir, ki je nekaj čisto posebnega. Ko prideš od tam, nisi več zagotovo prepričan, če je Ljubljana res najlepše mesto na svetu. Da se vrnem: kot bend želimo najprej poskrbeti za to, da svojo glasbo najprej v čim večji meri predstavimo doma. Ljubljana je že osvojena, imamo svoj krog občinstva, a bi radi še drugam, v druge prostore in med druge publike. Če tole bere kakšen koncertni organizator…mahamo… nabrušeni smo, špila se nam!

 

Standardno vprašanje z moje strani. Če bi lahko igrali s katerim koli izvajalcem/skupino, kdo bi to bil?

Bom odgovoril zase. Na slovenski ravni se mi je želja izpolnila ravno z Malamor. K bendu sem pristopil ravno zato, ker sem si zelo želel igrati z glasbeniki profila Luka Ropret, Blaž Celarec in Jaka Hawlina. Resnično so mojstri in glasbenik si ne more želeti boljšega kot to, da ustvarja in se razvija v družbi fantastičnih glasbenikov. Potem je tukaj še Sanaa, ki je najbolj kreativna glasbena avtorica kar jih poznam. Ko se dan ali dva pred koncertom dobimo na vaji, da malce pretipamo repertoar, ima že pripravljene tri nove komade, ki jih želi na vsak način preizkusiti na koncertu. To je noro dober izziv, ki name v kreativnem in razvojnem smislu izjemno dobro vpliva. Če pa govoriva o svetovni ravni, pa težko rečem. Večina mojih velikih idolov je že šla, največji pred relativno kratkim časom. Če pa že moram odgovoriti, bom odgovoril v duhu svojih aktualnih glasbenih razmišljanj in koncertnih pričakovanj. Igrali bi z Nickom Caveom. Igral bi hammond orgle v skladbi Red Right Hand. Potem bi se lahko tudi nehal ukvarjati z glasbo, če bi bil to pogoj za sodelovanje (smeh).

 

Kakšno sporočilo za poslušalce Radia Terminal?

Najprej lepa hvala Radiu Terminal za tale intervju, za priložnost za predstavitev benda in tega kaj počnemo. Živimo v času, ko je medijski prostor kreativni glasbi srhljivo nenaklonjen. Prav nepredstavljivo je. Nikoli si nisem predstavljal, da bomo kot družba tako skrenili s poti. Da bodo postali kriteriji drznosti, izzivalnosti, kreativnosti, uporništva in “frajerskosti” tako nizki, tako obsceni in tako banalni. Zame, ki sem mlečne zobe izgubljal ob skakanju po postelji s plastičnim teniškim loparjem namesto kitare, je to izjemno bridko spoznanje. Celo brez zob se mi je zdelo fino, ker sem izgledal kot Shane MacGowan. Mlajše generacije in generacije, ki šele prihajajo, se mi hudo smilijo. Vprašanje je, ali bo kdaj še kak šrbast osnovnošolec vedel kdo je Shane MacGowan. Zato imam za poslušalce Radia Terminal zelo preprosto sporočilo: imejte radi svoj radio, poslušajte ga, podpirajte ga in dajte to vedeti tudi drugim!

 

 

Zaslišala Ana Medved –  Annarch