na/a
Zaslišanje: Kukushai

Povej naprej

Rok Zalokar, na kratko in dolgo, o zasedbi Kukushai.

 

Po vsem tem času delovanja verjetno niste več tako “shy” kot namiguje vaše ime, ali?

Po moje da ne, po moje kar držimo špuro! (smeh)

Kaj misliš, da je glavna razlika med vašim delovanjem na začetku in zdaj?

Rekel bi, da zdaj igramo glasbo bolj organizirano kot na začetku. In da je vse malo bolj pop-ovsko.

Kako to?

V bistvu zaradi naših glasbenih preferenc. Stvari, ki jih poslušamo, definitivno spreminjajo naše dojemanje glasbe. Kar je za nas zelo pomembno pa je tudi, kakšen zvok ima bobnar. Od tega je zavisi, kakšna je glasba. Generalno se to bolj pozna pri pisanju komadov, trenutno poskušamo delati z načelom “manj je več”. To je najnovejša smernica.

Menjali ste bobnarja, kako je prišlo do tega?

Z Evo sva se preselila iz Rotterdama nazaj v Slovenijo, Sun Mi je ostala v Amsterdamu. To je praktičen vidik. Drugače pa sem Bojana poznal že od prej. Bil sem zelo vesel, ko je bil pripravljen za sodelovanje. Stvar je potekala tako, da sem ga najprej prosil, da bi nam pomagal pri koncertih. Ker je bilo sodelovati z njim super, se nam je kasneje tudi uradno pridružil v bendu. Z Evo sva zelo vesela, da sva ga našla, ker je res izjemen glasbenik!

Je Bojan kaj vplival na zvrst? Ali je bila to skupna odločitev benda?

To je bila bolj celostna odločitev. Še posebej se Bojanov vložek pozna pri tem, kako igramo v živo, ter pri tem, kakšna je energija na odru. Vse to narekuje smer naših improvizacij, kar je velik del tega benda. Čez lansko poletje smo imeli veliko koncertov, pri čimer smo lahko razvili več idej in do dobra razvili neko novo energijo. Menim, da se teh stvari ne da narediti samo na vajah, tako da smo imeli res srečo. No, itak, lahko tudi na vajah, ampak stvar definitivno ni enaka situaciji na koncertu, kjer imaš pred sabo odprto formo in kjer je vsakič druga energija.

Bi rekel da ste tako skozi koncerte dogradili aranžmaje vaših skladb?

Ja, najverjetneje. Oziroma, če razgradiva, mi že imamo postavljene neke forme, da je okvir jasen vsakemu glasbeniku na odru, in da ima vsak prostor za improvizacijo. Z delanjem končnih aranžmajev pa se nismo ubadali, raje smo si pustili prostor, stvari spremenimo, v kolikor najdemo kaj boljšega. Všeč mi je, da kljub temu, da so komadi že posneti na plati, ostanejo fleksibilni za artistične posege!

Torej komadi še vedno živijo in rastejo!

Tako je! (smeh)

Z Evo sta skupaj študirala v Rotterdamu, a korenine Kukushai izvirajo že od takrat?

Ja, tako je. Oziroma, da se popravim. Midva sva sodelovala že pred odhodom na Nizozemsko, sam imam jazz trio in Eva se nam je parkrat pridružila in pela. V času študija v Rotterdamu pa sva uvidela, da imava podobno idejo o glasbi. Tako sva se začela veliko družiti in počasi postavljati ta bend.

V nekem intervjuju je Eva dejala, da čeravno sta študirala jazz, sta v prostem času raje igrala vse drugo kot jazz.

Haha, mogoče! Mogoče to velja bolj za njo kot za mene! (smeh) Takrat sva bila v šoli in po vsem tem jazzu si vesel, da delaš še kaj druga. Sej tako je z vsako stvarjo, ki jo pogosto delaš. Za laika bi to še vedno bil jazz, nisva pa hotela biti zadovoljna samo s tem, kar ponuja šola. Tako sva iskala tudi neke svoje rešitve.

Pri katerih izvajalcih pa sta iskala ideje? Iz katerega žanra?

Že pri jazzu je težko najti neko specifično skupino ali izvajalca. V osnovi imamo problem, da nimamo dosti skupin, od koder bi lahko jemala ideje. Sama zasedba in zvok so kar specifični, drugače pa že pri nas samih je razlika med studijsko ploščo in našim koncertom v živo včasih kar velika. Mogoče bi izpostavil skupino Grizzly Bear, katere velika oboževalca sva z Evo. Čeprav morda zvenijo svetlobna leta stran od naju, so bili velika inspiracija. Drugače pa je veliko glasbe, ki jo poslušamo skupaj, prav “na repeat”, ampak je to bolj del človeške povezave. V smislu, da tega ne poskušamo igrati. Če nama je všeč isto, potem obstaja neka preferenca, ki jo deliva, in se bo poznala pri improvizaciji, ni pa to tako, da bi hotela igrat vsako stvar, ki jo slišiva.

Kako nastaja pisanje komadov? A komadi primarno izvirajo iz preigravanj ali specifično na vajah?

V bistvu je oboje. Veliko smo se družili in preigravali stvari ter hkrati snemali igrano. Potem smo stvari poslušali in združili skupaj ta dobre stvari, ampak zdaj gremo bolj v smer komponiranja že na začetku. To se nanaša na bolj premišljeno strukturo komadov. Da raje razmislimo kaj ne bi, kot kaj bi. Jam session so zelo zabavni, morda tam igraš bolj “v momentu”. Take stvari znajo izpasti zelo dobro, ampak jih raje ne bi imel na plati. Morda to komu zveni, da se omejujemo, ampak duh improvizacije še vedno živi na koncertih.

A se pripravljate na nov CD?

Ne. Delamo na novih komadih, ampak sploh ne razmišljamo o CD-ju. Bolj razmišljamo o tem, kaj dandanes sploh je format CD-ja, kot če bi ga imeli! (smeh)

Kaj pa kakšni večji koncerti, festivali, po Sloveniji in v tujini?

Seveda, vedno smo za to! Konkretno sicer še nimamo razdelanih planov, ampak upamo, da nam bo tukaj malo pomagal tudi MENT. Moram pa tud jaz postat malo boljši “biznismen” za ta bend! (smeh) Radi bi samo čim več igrali in hkrati imeli kvalitetne koncerte.

A boste na MENT-u predstavili kaj novega?

Ja, bo kanček novosti. Vrjetno tudi za poslušalce, ki so nas spremljali poleti, zdaj zvenimo drugače. Čutimo, da stvar še raste in se razvija. Tako da tudi če ste že bili, pridite! 🙂

Sodelovanja z glasbeniki? A si razmišljal s kom bi morda rad sodeloval?

O tem še v bistvu nismo razmišljali. Če bi lahko govoril o sanjskem scenariju, bi bil zelo vesel kakega dobrega producenta. Pomagal bi nam tako v živo kot z plato. Sicer Flying Lotus-a ne moremo dobiti, ampak on bi definitivno bil moja prva izbira. Drugih imen trenutno žal nimam v glavi. Ampak takoj ko najdemo tako osebo, jo bom definitivno povabil zraven! Zelo nam je pomembno, če nam lahko nekdo pomaga v studiu kakor tudi v živo: trenutno smo v bendu trije in nimam ekipe, niti tonskega, tako da je imeti koncert za nas kar zajeten zalogaj. Že sam zvok po sebi je malo drugačen in ljudje ga pogosto niso navajeni, zato so tonske baje pogosto kar stresne. (smeh)  

Asi pogledal line-up na MENT-u? Tvoji predlogi?

BLUE CRIME, Antropoloops, Sheep Got Waxed, Darla Smoking, Natriletno kolobarjenje s praho!

Skoraj že na koncu, ampak meni najbolj pomembno vprašanje. Kaj pa tebi naredi dober koncert?

Rekel bi, da je za nas zelo pomemben prostor. Ker tudi če so tam ljudje, je ena stvar, če so prišli na pijačo, ali če so prišli poslušat glasbo. Sploh pri naši glasbi dvomim, da smo bend za to, da bi prišel nekdo samo na pivo. Razen če so mu všeč zelo specifične stvari! Kar totalno podpiram! (smeh)  Meni pomaga že to, da je zvok dovolj glasen in jasen, da se bend poveže na neki človeški ravna in ustvari pravo energijo. V tem primeru mi bo koncert definitivno ostal v spominu. Zdaj smo na točki da že imamo zgrajen nek nivo, kar pa ti od dobrih koncertov ostane v spominu pa so tisti trenutku, ko te odnese malo globje in začutiš celoten bend. Mogoče je to iluzija, ampak začutiš, da so naredil nekaj, česar prej še nisi v tako finih detajlih. Nato opaziš, da so te slišali tudi drugi glasbeniki na odru in te sprejeli. To je tisti koncert, ko je resnično dober! Ko se vse poklopi! Vedno je super, ko lahko igraš s svojimi prijatelji, ko se pa zgodijo koncertni presežki pa pogosto ne razumeš, kaj točno se dogaja, ampak je enostavno dobro. Kako kdo reagira, kako sodeluje publika, kako stvari stojijo v sobi… To je tisto, kar naredi dober koncert!

 

Kukushai – Fruitile from Simon Intihar on Vimeo.

 

Nejc Kosanič

 

Povej naprej