na/a
Zaslišanje: Idles

Pred četrtkovim nastopom bristolskih razgrajačev Idles v Kino Šiška sem se pogovarjal z njihovim vokalistom Joejem Talbotom. Debata je tekla predvsem o prvencu Brutalism, ki ga večina kritikov uvršča med najboljše albume leta, dotaknila pa sva se tudi aktualnih družbeno-političnih tem, ki jih Idles povzemajo v svoji pesmih.

Prihajate iz Bristola. Zunaj Velike Britanije je mesto znano predvsem po trip hop gibanju z začetka devetdesetih. Kakšna pa je bristolska glasbena scena danes in kako so s to zgodbo ujemajo Idles?

V Bristolu se nihče ne ujema z ničemer. Scena deluje nepovezano in neusklajeno, veliko je individualizma, kar je načeloma dobra podlaga za razvoj glasbene scene, a primanjkuje originalnosti in kvalitete. Vse je usmerjeno v to, da se ostane v undergroundu. Precej napihnjeno je vse skupaj, krilatica indie pa se zlorablja za vse mogoče projekte, ki se redko kam premaknejo. Z basistom Adamom sva nekaj časa organizirala darkerske klubske večere, kjer sva vrtela svoje najljubše dark rock, punk in post-punk izvajalce, vendar je bil odziv bolj medel, saj je bila scena za karkoli resnejšega preveč razpršena. Ko smo spravili skupaj bend, se nismo več ozirali na okolico.

Zakaj ste se poimenovali Idles?

Najprej smo se navdušili nad Titles, a je že obstajal bend s tem imenom, tako da je Idles šele druga izbira. Kasneje smo se odločili za dvoumen zapis imena, ki hkrati pomeni ‘idol’ in ‘idle’, kar odraža tako našo ambiciozno kot lenobno stran.

Vaše pesmi so dober primer nadzorovanega kaosa. Jih v bendu pišete individualno, ali pa nastajajo v daljšem obdobju, s preigravanjem?

Kar se procesa pisanja pesmi tiče, nikoli ne improviziramo. K pisanju se spravimo vsakič, ko ima nekdo v bendu dobro idejo, recimo zanimivo basovsko linijo, in potem gradimo na tem. Postopek je precej demokratičen, veliko pa se pogovarjamo tudi o neglasbenih vidikih naših pesmi.

Tvoja besedila so zelo neposredna, kot niz sloganov, ki jih lahko natisneš na majico. Je bil tak pristop za ploščo Brutalism nameren, ali pa se je skozi leta razvil spontano?

Moje osnovno vodilo v življenju je iskrenost – tak sem tako na odru kot v siceršnjem življenju. Nerad olepšavam stvari, raje sem neposreden in povem, kot je. Bolj kot moraš pojasnjevati svoja stališča, več sranja se nabere, tako da se tega držim tudi pri pisanju besedil. Lahko bi torej rekli, da so se besedila razvila spontano, iz moje osebnosti.

Zasledil sem tvojo izjavo, da je na nastanek plošče Brutalism vplival tudi Kanye West s svojim Yeezusom. Lahko pojasniš to povezavo?

V glasbenem smislu povezave seveda ni. Kanye je z Yeezusom sporočal, da mu je vseeno, kaj si bodo o plošči mislili drugi, ustvarjal je zase in na nekaterih mestih so rezultati odlični. Člani Idles smo se vedno spogledovali z različnimi glasbenimi žanri, ne nujno v smislu zvoka, ampak predvsem v odnosu do nastopanja in ustvarjanja. V tem pogledu je raznolikost bristolske scene na nas delovala pozitivno.

Na plošči Brutalism si iskreno spregovoril o osebnih temah, kot sta depresija in izguba bližnjih, izrazil pa si tudi močno politično držo. Se počutiš kot glasnik delavskega razreda?

Sploh ne, če že, bi se prej štel med srednji razred, nimam pa se za zagovornika družbenih skupin. Zame se ljudje primarno delijo med dobre in slabe, Idles pa si želimo biti glasniki prvih. A priori odklanjanje, diskriminacija in neenakost pri nas nimajo kaj iskati, na žalost pa je to dostikrat tudi družbeno pogojeno. Seveda se bom na svoj način boril proti krivicam, ki jih opažam okoli sebe, vendar je to bolj uveljavljanje svojega pogleda kot zavzemanje političnih pozicij.

V trenutni politični klimi je težko ostati apolitičen. Si presenečen nad pomanjkanjem mladih punk bendov s trdnimi stališči, če stanje primerjamo s časom Thatcherjeve in Ronalda Reagana?

Mladih punk bendov z močnim političnim sporočilom po moje niti ni tako malo, vendar pa manjkajo platforme, ki bi jih izstrelile dlje od stotih Facebook všečkov prijateljev ali nekaj tisoč ogledov na YouTube. Res je tudi, da je dandanes življenje za večino Britancev dosti bolj lagodno kot pod Thatcherjevo in to je gotovo pomemben faktor, ko je govora o uporništvu. Velik del odgovornosti leži tudi na glasbenih medijih, ki jih v današnjem času v glasbi bolj zanimajo osebne izpovedi in umetniški vtis, kot pa sporočilnost. Zato so trenutno v ospredju glasbeniki, ki poudarjajo osebno noto, političnih tem pa se, če sploh, lotevajo bolj površno. Mislim pa, da se tudi to počasi spreminja.

Pesmi, kot je Well Done, odsevajo razredne razlike, ki se v zadnjih letih še povečujejo. Kaj misliš o aktivizmu skozi glasbo?

Seveda je tudi glasba lahko platforma za aktivizem, od posameznikov v bendu pa je odvisno, kako se to odraža navzven. Bolj kot aktivizem sta mi blizu osebna integriteta in iskrenost, to je moje pojmovanje glasbe. Nisem aktivist, sem pa zaskrbljen nad porastom amoralnega konzervativizma in to bom kritiziral vedno in povsod, v okviru benda in v gostilniških debatah.

Kako gledaš na Brexit?

Groza! Ogabno! Sramota! Kakršnakoli segregacija in odmik od združene Evrope je velika napaka. Pri Brexitu je še posebej opazen razkorak med generacijami, stari prdci nas želijo povsem izolirati. To vsekakor ni okolje, v katerem bi mladi Britanci želeli živeti.

Si dobil kakšen feedback od Mary Berry in Rachel Khoo, britanskih kuharskih ikon, ki ju omenjaš v svojih pesmih?

Ne (smeh). Verjetno se nista odzvali, ker ne razumeta, ali v kontekstu pesmi o njiju govorim pozitivno ali negativno. No, najbrž pa tudi nismo dovolj velik bend, da bi sploh slišali za nas. Voditeljici kuharskih TV oddaj, ki ju fanatično spremlja britanski srednji razred, sta se mi zdeli primeren simbol kolektivne hipnoze, ki je omrtvičila večji del populacije. Ti ljudje živijo ravno dovolj dobro, da stvari ne poskušajo spremeniti na bolje, zase in za druge.

Na plošči Brutalism je 39 minut nebrzdanega rock stampeda, končate pa jo s klavirsko pesmijo Slow Savage. Lahko pojasniš ozadje te pesmi?

Pesem je namerno umeščena na konec plošče in je mišljena kot spust po prekrokani noči, ko zaradi padca energije postaneš še posebej občutljiv in te prepir z ljubljeno osebo sesuje bolj kot sicer. Stilsko se Slow Savage močno razlikuje od preostalih posnetkov in moral sem se res zagrizeno boriti, da je pesem ostala na plošči, saj sem bil glede tega v prvi fazi celo preglasovan.

Imate še vedno »dnevne službe«, ko niste na turneji?

Seveda. Trenutno z Idles ni nobenega resnega denarja, tako da svoje glasbene aktivnosti uravnotežujemo s službami. Račune je pač treba plačati. Je pa bend letos iz hobija zagotovo prerasel v glavno stvar in morda se nam z naslednjo ploščo izide, da se bomo glasbi v bodoče lahko posvečali v celoti.

Omenil si, da pripravljate novo ploščo. Kaj lahko od Idles pričakujemo v prihodnje?

Najbolje je ne pričakovati ničesar, zagotovo pa plošča ne bo zgolj privesek prvenca, saj se tudi mi razvijamo. Trenutno pospešeno ustvarjamo nove pesmi, snemali pa naj bi v januarju prihodnje leto.

Hvala, da si si vzel čas za Radio Terminal.

Ni problema, komaj čakam, da se predstavimo tudi v Sloveniji.

 

Pris