na/a
THE GREAT ESCAPE INTERVJU: Alpski shoegaze dvojec MOLLY

Sonce. Pravzaprav tri sonca. In otroci na LSD-ju. Leta minejo in mlečni zobje izpadejo. Ali pa ne – nismo popolnoma prepričani. Morda je zmedenost posledica višinske bolezni. Po odgovore se bomo morali odpraviti v majhno klet sredi avstrijskih Alp, kjer sta pred približno tremi leti Lars Andersson in Phillip Dornauer ustvarila MOLLY.

“Kemijsko sestavo” MOLLY lahko v grobem zreduciramo na shoegaze, v katerem fanta med ostalim črpata inspiracijo za svojo glasbo. Od žanrskih pionirjev kot sta My Bloody Valentine in Slowdive do (neo)psihedeličnih Tame Impala in MGMT, pa še kakšne starejše klasike naštejeta kot svoje glasbene vzornike. Produkti premišljenih glasbenih reakcij so shranjeni na dveh EP-jih, ki sta bila pri glasbenih kritikih zelo dobro sprejeta.

 

 

O glasbeni opojnosti tega mladega avstrijskega dream pop dua sem se prepričala lani jeseni na festivalu Waves Vienna. Mogočna zvočna eksplozivnost in lebdeči vokali, ki ustvarjajo zasanjano atmosfero so dvojec to pomlad popeljali na prvo evropsko turnejo. Junija nastopata na nam bližnjem Indirekt festivalu v Umagu, prvi slovenski koncert pa zaenkrat še čakamo.

Z Radiem Terminal smo ju ujeli po dnevu intenzivnih vaja v sklopu priprav na slovita angleška festivala The Great Escape in FOCUS Wales, ki se tudi letos tradicionalno odvijata maja v Brightonu in Severnem Walesu.

 

Imata kakšne posebne hobije? Kaj počneneta izven MOLLY?

Glasba nama je največji in najpomembnejši hobi. Tudi, ko ne igrava z MOLLY, je najin prosti čas povezan s to čarovnijo. Jaz (Lars) zdaj tretje leto študiram zgodovino in velik del dneva posvetim branju tudi petih knjig in nato pisanju šeste. Nekdo bi si mislil, da si po osemnajstih letih učenja naveličan tlačenja informacij v možgane, toda zame bi lahko nenehno učenje o svetu, ugotavljanje, zakaj so stvari in ljudje takšni, kot so, resnično oklicali za hobi. Najboljši način za doseganje tega je z oziranjem v preteklost. Ko ne ustvarjam glasbe, me po navadi najdete delati prav to.

Definirata se kot dream pop/shoegaze duo z Alp. Kaj vama pomenijo Alpe? Kako se življenje ob gorah odraža v vajini glasbi?

Vsekakor čutiva in meniva, da naša okolica vpliva na naš pogled na svet in posledično na naše ustvarjanje. Če imaš celo življenje okoli sebe nekaj tako mogočnega, kot so Alpe, se ne moreš izogniti temu, da te ne bi zaznamovale. To nas lahko spremeni na boljše ali na slabše. Tukajšnje prebivalstvo je lahko hitro označeno kot ozkogledno; ko zjutraj odprejo okno, vidijo le zeleno-modro pravljico. Na nek način so odrezani od sveta in njegovih problemov, drugih kultur ter raznolikosti. Udobno se počutijo na svojem balončku. Folk glasba iz naše regije odraža točno to miselnost.

Na naju imajo gore morda ravno obraten učinek. Živeti “tako visoko” lahko korenito spremeni tvoj pogled na svet. Spoznaš tako srhljive, hladne in neusmiljene plati mati narave kot čudovite, mirne in tihe, ki jim nikjer drugje nisi priča. Nebo je bližje, hiše, avtomobili in ljudje pa postanejo majhni in nepomembni. Kakorkoli že, narava je zelo bližnji in ključni element življenja v Alpah. S tabo ostaja kamorkoli greš, karkoli počneš. Naučiš se živeti z njo, namesto proti njej in imava občutek, da se te vidiki odražajo v najini glasbi.

Mirno lahko rečemo, da sta zelo mlad bend – po starosti in letih obstoja. Skupaj sta začela ustvarjati leta 2014 in do zdaj izdala dva EP-ja – Sun Sun Sun leta 2015 in As Years Go By leto kasneje. Kako bi rekla, da se med sabo razlikujeta? Je bil proces ustvarjanja precej drugačen?

Vsekakor sva še mlada, glasbeno pa vsako leto napredujeva. Vizija o tem, kaj želiva početi, kako želiva zveneti in kam želiva iti je prisotna vse od začetka, zato meniva, da se oba EP-ja zelo lepo dopolnjujeta oziroma navezujeta. Eden ni boljši od drugega samo zato, ker je nastal kasneje. Nekoč bodo te pesmi tvorile album, zato morajo pasati skupaj v vseh pogledih in se dopolnjevati na najboljši možen način. To nama je zelo pomembno.

Vajina besedila vsebujejo teme, kot so prijateljstvo, ljubezen, pa hrepenenje, sanje in upanja. Po drugi strani se nekateri teksti zdijo precej surovi in kritično naravnani, kot recimo pri skladbi Milk Teeth z drugega EP-ja. O čem poje MOLLY? Imata kakšna posebna sporočila ali zgodbe, ki bi jih želela deliti?

Kot ste lahko opazili že pri prejšnjem odgovoru, nama je zelo pomembno, da se pesmi povezujejo in dopolnjujejo v vseh pogledih – zvočno IN besedilno. Besedil ne tolmačiva, saj želiva, da ljudje sami interpretirajo skladbe in jih prilagodijo svojim zgodbam. Lahko pa bi rekli, da je glavna tema, ki nekako drži rdečo nit, odraščanje. Pesmi se vrtijo okoli občutkov in motivov, ki sva jih čutila v tem intenzivnem čustvenem obdobju. Delno vključujejo tudi slaven “Peter Pan Syndrome” o želji po večnem otroštvu in njegovem zavetju, hkrati pa zaobjemajo obe strani kovanca. Skladbe se dotikajo družbe, v kateri smo vsi na nek način celo življenje majhni otročiči. Ustvarila sva karakter, ki to plat družbe izživi ravno v skladbi Milk Teeth.

Kako bi rekla, da se vajini nastopi v živo razlikujejo od posnete glasbe?

V živo igrava od deset do dvajsetkrat glasneje kot premore najin domači stereo. Ne pozabite na čepke za ušesa!

Za svoje live sete poskušava vedno postaviti zelo visoke standarde; biti morajo več kot le zaporedje pesmi. Meniva, da bi se morali približati gledališkemu nastopu, ustvariti majhen paralelni svet, v katerem se lahko ljudje izgubijo za uro ali dve. Nama (in veva, da nisva edina) glasba je in vedno bo neke vrste pobeg. Ta pobeg poskušava ponuditi tudi občinstvu. Tudi če določene pesmi igrava že skoraj dve leti, vedno skušava najti načine, da so v živo še bolj zajetne in udarne.

Lahko opišeta idealno oziroma najprimernejšo – izmišljeno ali realno – situacijo za poslušanje vajine glasbe?

To niti ni pomembno – zato je tu glasba. Ona naj bi te odpeljala kamorkoli si sam želiš.

Opazila sem, da sta precej na poti. Poleg rednega igranja po avstrijski klubski sceni sta nastopila še na Madžarskem, v Italiji, Franciji in Angliji. Kakšne zanimive zgodbe s turneje?

Tri tisoč prevoženih kilometrov v 300 evrov vrednem avtomobilu za koncert, na katerem zaslužiš komaj 30.000 in še vedno uživaš v vsaki sekundi. To je zaenkrat najina zgodba.

Izpustila sem tipično klišejsko vprašanje o tem, kako sta ustanovila bend, ne morem pa končati intervjuja brez, da vaju vprašam, kakšni so načrti za prihodnost. 

Ustvarjanje glasbe, ki ljudem in svetu nekaj pomeni. To je najin načrt in cilj vse od začetka. Vse ostalo so stranski učinki.

 

https://www.facebook.com/wearemolly/

http://wearemolly.com/

 

Eva Kristina Filipčič