Po slušalka(h): Smashing Pumpkins – Monuments to an Elegy

Smashing Pumpkins so svoj prvi koncert odigrali leta 1988 v Chicagu. Prvotna zasedba z Billyjem Corganom na vokalu, Jamesom Iho na kitari, D’arcy Wretzky na basu in Jimmyjem Chamberlinom na bobnih je vzdržala le do obdobja po izdaji precej uspešnega dvojnega albuma Mellon Collie and the Infinite Sadness (1995). V poznejšem obdobju se je zaradi razprtij in težav z drogami sestava skupine pogosto spreminjala. Do tega dne so klasičnemu Pumpkins rock romanticizmu ostali zvesti le še Billy Corgan (edini stalni član skupine), Jimmy Chamberlin in Jeff Schroeder, ki je sodeloval tudi pri nastanku zadnjega albuma.

Monuments of an Elegy je njihov deveti studijski album, tokrat izdan pod okriljem založniške hiše BMG. Predstavlja drugega v trilogiji Teargarden by Kaleidyscope, za katerega sta Billy Corgan in Jimmmy Chamberlin navdih našla v tarotu. Corgan je za Monuments to an Elegy obljubljal “kitare, kitare in še več kitar”, a je prinesel še mnogo več; izvrstnega Tommyjaa Leeja (člana zasedbe Mötley Crüe) na bobnih in rockovsko prežete, kompaktne in zelo nalezljive skladbe. V primerjavi z albumi, izdanimi v zadnjem desetletju, je Monuments zagotovo najbolj poslušljiv in bi ga lahko opredelili kot križanca med albumoma Siamese Dreams (1993) in Mary Star of the Sea (Zwan, 2003). Skupina je že od samih začetkov svojo inspiracijo črpala iz postmodernistične mračnosti stvaritev skupin kot sta The Cure in New Order ter od njih prevzela prijetno mešanico muhavosti in depresivne note, ki po vseh teh letih še vedno prevladuje v načinu Corganovega petja. Zdi se, da je album s svojo nevsiljivo in iskreno skromnostjo povsem zavezan devetdesetim in kot tak prijeten sprožilec nostalgije za njihove zveste poslušalce. Devet pretežno alt-rock skladb ponuja ravno pravšnjo dozo zanosnih napevov in interesantnih tematik v besedilih. Pesmi so polne hrepenečih in hrupnih refrenov (One and All), elektrificiranega popa (Anaise!), klaviatur in grunga (Monuments). Približno 32 minut trajajoč album svojo osredotočenost izgubi le enkrat, in sicer s komadom Run2Me, v katerem izstopa uporaba sintetizatorja, ki je za Pumpkinse dokaj neznačilen.

Album je vsekakor dokaz, da so lahko skladbe sicer že dolgo uveljavljene rock skupine tudi bolj komercialnega značaja, a kljub temu še vedno dovolj kakovostne, da ne odvrnejo zvestih poslušalcev. Billy Corgan je od leta 2000, ko se je bolj ali manj originalna postava Pumpkinsov dokončno razšla, doživel nemalo razočaranj v glasbenem in tudi zasebnem življenju, a Monuments to an Elegy to zagotovo ni. Predstavlja dobrodošel dodatek k dolgoletni diskografiji Smashing Pumpkins.


2018-07-04T15:21:51+00:00 14.01.2015|