Po slušalka(h): Foo Fighters – Sonic Highways

Mineva že 20 let odkar je Dave Grohl v Seattlu posnel nekaj skladb, ki jih je skrbno načrtoval že v času Nirvane. V tistih časih bi lahko skupino Foo Fighters opredelili kot njegov bolj neformalni solo projekt kot pa pravi, resni bend v polnem pomenu besede. Slednje je nastopilo nekje okrog leta 2005, ko so Foo-ji postali prva liga glasnega rocka, saj so svoje potenciale skoraj povsem uresničili– nekateri kritiki jih dandanes opredeljujejo kot AC/DC alternativnega rocka. Priznajmo, da je Grohl iz albuma v album vedno našel načine, kako se uspešno pomikati naprej in premikati meje, ki so postavili s predhodnimi albumi. Spomnimo se znanega preboja s prvim koncertom na zapolnjenem stadionu ob izidu albuma “One by One” leta 2002, fantastične akustično-električne dvojne plate “In Your Honor” iz leta 2005, ali pa vrnitve k analognemu, rahlo zarjavelemu (in, roko na srce, zelo pogrešanemu) zvoku iz leta 2011 na plati “Wasting Light”.

Tokrat je Grohl koncept svojega najnovejšega albuma razvil tekom lanskega leta ob snemanju dokumentarnega filma “Sound City”, v katerem je k sodelovanju povabil vrsto glasbenih herojev, med katerimi lahko na primer najdemo Stevieja Nicksa, Toma Pettyja, Ricka Nielsena in Bena Gibbarda. Pred tem je Grohl prepotoval osem ameriških mest s snemalno skupino HBO-ja, ki mu je pomagala pri intervjuvanju ključnih oseb v svetu glasbe (med drugim tudi Iana Mackayeja in Willieja Nelsona) in iskanju inspiracije za v letošnjem letu izdan album “Sonic Highways”. Vsak komad na novi plati namreč z določenega vidika predstavlja mesto, ki ga je obiskal med snemanjem dokumentarca. “The Feast and the Famine” je na primer bolj politično obarvana, saj odslikava proteste, ki so se v Washingtonu dogajali ob atentatu na Martina Lutherja Kinga mlajšega, “Something From Nothing” pa je na drugi strani z zgodbo o Buddyju Guyu in zagonetnem čikaškem bluesu povsem glasbeno orientirana. Kljub trudu in genialnim idejam so Foo-ji pri raziskovanju različnih zgodb ameriških mest malce ukrotili svoj kreativni kaos, s čimer so plato uspešno spreobrnili v nekakšno olepšano domačo nalogo, ki je poučna, a na trenutke malo prisiljena in razvlečena.

Kljub trudu, izjemno navdihujočemu konceptu in dobremu načrtovanju “Sonic Highways” ni ravno karierni presežek Foo-jev. Vseh osem komadov vsebuje bolj ali manj enako kitarsko hrustanje, ponavljajoče se naraščajoče refrene ter elemente težkega rocka, ki smo jih poslušali na skoraj vseh platah, ki so jih izdali v svoji karieri. Lokalni gostje kot Zac Brown in Preservation Hall Jazz Band v veliki meri vklapljajo svoj zvok v značilno Foojevsko zvočno kuliso, medtem ko na svoje značilne glasbene elemente nemalokrat pozabijo. V “What Did I Do? / God as My Witness”, bombastični Queen-Beatles himni, nenavadni treskajoči toni kitarskega virtuoza Garyja Clarka mlajšega ne naredijo zadostnega vtisa; nisem se mogla znebiti občutka, da bi se sodelovanje s Clarkom veliko boljše obneslo pri katerem ob prejšnjih albumov. Seveda se na plati najdejo tudi biseri, kot na primer “Outside”, ki ga je Joe Walsh povzdignil nad povprečje z izven-zemeljskim solom, ki postopoma stopnjuje napetost in na koncu izbruhne v viharno kitarsko apokalipso. “Congregation” nam v začetku obljublja tipičen, rahlo “Learn to Fly”-jevski komad, ki pa se proti koncu spreobrne v intenziven, mega energični produkt – zahvala gre gostu albuma Zacu Brownu in njegovim kitarskim spretnostim. Omembe vredna je tudi energična balada “I Am a River” ki s težkim in skoraj bolečim zaključkom albumu doda tudi ščepec temačnosti.


Naslovnica plate, ki prikazuje natrpano mestno središče z značilnimi stavbami vseh osmih mest precej dobro simbolizira zvok in občutke, ki jih album ponuja. Interpretiramo si jo lahko (in seveda tudi sam album) kot ambiciozno zastavljen sinergični kompozit vrhunskih glasbenikov, ki pa zaradi megalomanskih načrtov in pričakovanj izzveni nekoliko neskladno in prisiljeno. Če na plato pogledamo z razdalje nas lahko prevzame občutek, da prvotni namen ustvarjanja ni bil reinterpretacija Foo-jevske glasbene tradicije, temveč širjenje Grohlovske lirične perspektive, ki je bila do zdaj v veliki meri osredotočena le na razreševanje kompleksnih (a vseeno tako über romantičnih) rockerskih zvez in lastnih življenjskih frustracij. “Sonic Highways” resda ne postavlja novih mejnikov, ampak za tiste, ki so jim Foo Fighters že zelo domači, bo album popolnoma zadovoljiv. Navsezadnje na albumu še enkrat potrjujejo tisto, kar jih že toliko let dela privlačne in zanimive.

2018-07-04T15:21:52+00:00 14.12.2014|